Zakleti stavbar

Heni Erceg

15. 7. 2022  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Ko prideš v Mostar, je, kot bi vstopil v časovni stroj, v čudežno zgodovino Bosne s prepletenimi kulturami in običaji, verskimi, posvetnimi, vse to na tesnem prostoru kamnitih uličic tik ob bregovih Neretve, neutrudne, silne reke, s katero se ne gre šaliti niti tam, kjer se zdi mirna in pohlevna. Njeni močni tokovi in vrtinci, nad katerimi se dviga mogočni Stari most, spomenik najvišje kategorije, kot da utelešajo ves mostarski nemir, jezo, etnično nestrpnost, tako žive in nevarne tudi še skoraj 30 let po vojni. Vojni, v kateri sta se spopadla HVO in Armada BiH in ki je imela nepredstavljive posledice, saj je mesto kot prispodobo raztrgane BiH razdelila na dva ločena, nespravljiva dela – vzhodni in zahodni.

V tem Mostarju, mestu s sredozemskim podnebjem, mestu, ki so ga izoblikovali vplivi Vzhoda in Zahoda, mestu z minareti in zvoniki katoliških cerkva, se je rodil in v njem živel književnik Predrag Matvejević. Pisec pomembnega dela Mediteranski brevir, prevedenega v 23 jezikov, neizmernega prispevka k predstavitvi zemljepisne in kulturne izjemnosti rodne grude in Mostarja, sredozemskega mesta, čeprav je morje šele tam, pri izlivu Neretve.

Matvejević je bil Mostarčan in Evropejec, ki je te kraje zaradi številnih groženj, ki jih je doživljal, v devetdesetih letih zapustil, a je še naprej dejavno nasprotoval vojni v Bosni in diktatorskim režimom, zavzemal se je za pravice Srbov na Hrvaškem in Bošnjakov v svojem Mostarju, predaval na Univerzi v Rimu in tam tudi živel, v Mostar pa se je vračal, kadarkoli je le mogel. Njegova rojstna hiša v vzhodnem delu mesta, ki ga je hrvaška vojska silovito obstreljevala, da bi od tam pregnala še tistih nekaj Bošnjakov, ki jih ni že strpala v strahotna taborišča Dretelj, Gabela, Heliodrom …, je bila zelo poškodovana, ta del prelepega mesta pa v glavnem zravnan z zemljo. Vojni zločinec Slobodan Praljak, tisti pomilovanja vredni obsojenec, ki je v haaški sodni dvorani popil strup, je ukazal zrušiti tudi znameniti Hajrudinov Stari most, simbol Mostarja, pod katerega krilom so se stiskale živahne male rokodelske delavnice, kjer so ustvarjali mojstri starodavnih, izumirajočih obrti. Od takrat, ko je Tuđmanova soldateska zrušila Mostar, so minila leta, oblast v vsej Hercegovini pa so prevzeli emisarji in mafijci iz HDZ, podaljšane roke hrvaških vladajočih nacionalistov, zato se zdi popolnoma naravno, da so pred časom v četrti Cernik zabrneli bagri in Matvejevićevo rojstno hišo zravnali z zemljo. Tamkajšnji oblastniki je niso zavarovali kot kulturno dediščino in dom pomembnega pisca, rojenega v njihovem mestu, mesto se tudi ni odločilo, da bi jo odkupilo in jo namenilo za rezidenco za pisce, kakršne najdemo po vsej Evropi in ki plemenitijo kulturo vsakega mesta, napravili niso niti tistega najmanj, kar bi lahko – niso recimo postavili spominske plošče v spomin na pisca, levičarja, borca za človekove pravice, ki je opeval svoj Mostar.

Ne, izbrisali so sleherno sled za njim, čeprav je bilo v dokumentu o kandidaturi Mostarja za evropsko prestolnico kulture leta 2024 navedeno, da bodo Matvejevićev dom preuredili v Mediteransko hišo – saj je pisec Mostar postavljal v srce Mediterana – in vanjo umestili njegovo obsežno knjižnico in rokopisno zapuščino. Logičen predlog, kajti v svetu hiše uglednih književnikov veljajo za pomembno kulturno dediščino.

Pa vendar, čemu ohranjati spomin na domačega in evropskega intelektualca v mestu, ki mu vladajo nacionalistični izmečki, zaradi česar celo predlog tamkajšnje male levičarske stranke, naj bi po Matvejeviću poimenovali vsaj kako ulico, zveni groteskno, saj sicer v mestu ne manjka ulic z imeni zločincev iz časov nekdanje ustaške hrvaške države. Pravzaprav je bolje, da se ne znajde v tej neugledni družbi, bolje, da utone v pozabo v mestu, v katerem se je malo pred rušenjem njegove rojstne hiše zgodil še en strahoten kulturocid – strašljivo razdejanje Partizanskega pokopališča, na katerem so uničili skoraj 700 nagrobnikov partizanov in antifašistov. Oziroma kar pokopališče v celoti. Težaško in dobro organizirano delo je navdihnila fašistična politika, tista, katere »mojstri« so na Hrvaškem že davno odstranili vse spomenike antifašistom.

To ni prvič, da so se partizani znašli na muhi fašistov, toda nikoli prej ni bilo delo opravljeno tako temeljito, kljub klavrnemu odzivu župana, člana HDZ, seveda, ki je nekaj jecljal o skupini vandalov, čeprav se vidi iz vesolja, da je za tako »resen« projekt rušenja nujna dobra in obsežna organizacija. »Pobijati« mrtve partizane zmorejo samo strahopetni ničvredni fašisti, tako da je pravzaprav bolje, da Mostar s kandidaturo za EPK ni uspel. O kakšni kulturi sploh lahko govorimo v mestu, iz katerega so odstranili antifašizem, kjer so se sile teme, ki slavijo fašizem, globoko zajedle v vse institucije, ki se jim zaradi tega zdi celo popolno uničenje Partizanskega pokopališča, spomenika kulture, zgolj nepomembno vandalsko dejanje?

Ob tem sem se spomnila intervjuja iz davnega leta 1994 z velikanom arhitekture, piscem in županom Beograda Bogdanom Bogdanovićem, ki je moral zaradi groženj srbskih fašistov v izgnanstvo. Kaj bi, če bi bil še živ, ta renesančni intelektualec, pisec knjige Zakleti stavbar – kakor je imenoval samega sebe – rekel, če bi videl ruševine še enega svojega spomenika na tem območju? Kajti Partizansko pokopališče v Mostarju je štel za svoje najrazkošnejše delo in je imel neskončno prav, ko ga je pretresljivo opisal z besedami, da se »nekdanje mesto mrtvih in nekdanje mesto živih gledata, vendar s praznimi, izžganimi očmi«. Častni meščan Mostarja bi brez dvoma umrl še enkrat.