Golobov aksiom

dr. Bogomir Kovač

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Sredi julija, slabih 100 dni po izjemni volilni zmagi Golobovega gibanja Svobode in dobrem mesecu dela nove vlade, se prve težave že kopičijo. Zaupanje volivcev postopno kopni, nekaj zaradi ekonomskih težav, pa tudi opozicijskih političnih zapletov. Največje skrbi povzročata inflacija in strah pred energetsko krizo jeseni. Vladne poletne prioritete so namenjene pandemiji, visokim cenam energentov in hrane. Koalicija je bolj hitela z odpravo spornih potez Janševe koalicije, kadrovskimi menjavami in interventnimi zakoni. Janšizem je očitno mogoče učinkovito streti le z janšističnimi sredstvi. Toda ljudi tarejo druge skrbi. Predvsem energetska negotovost in draginja. Za ekonomski paket ukrepov pa Golobovi vladi manjka sistematičnosti in prepričljivosti. Preveč je nepremišljenega govorjenja, premalo pravih in razumljivih odgovorov. Vlada potrebuje nekakšen stabilizacijski, antiinflacijski program, z jasno agendo scenarijev, politik in možnih ukrepov. Uresničljive politične obljube, energetska varnost in ekonomska stabilnost so njen »joker«. Dokler ga še lahko trdno drži v rokah.

Inflacija je v ZDA in EU najvišja v zadnjih treh desetletjih, Slovenija je z njo pri vrhu evrskega območja. Trdovratnost inflacijskih pričakovanj temelji na dveh klasičnih vzvodih, visokih cenah energentov in hrane, v ozadju so zadrege zelene planetarne tranzicije in družbene neenakosti. Nobenega dvoma ni, da je inflacija vsaj v EU kombinacija ponudbene, povpraševalne in sistemske inflacije. Ukrajinsko-ruska vojna je ta splet inflacijskih okoliščin zgolj poglobila. Zato tu ne moremo iskati niti ekonomskih alibijev niti političnih rešitev zanjo. Bruseljske politično-ekonomske sankcije in evropski energetski embargo so za zdaj več škode povzročili EU kot Rusiji. Ekonomski neumnosti in politični nesposobnosti evropskih političnih elit tod ni videti konca. Morebitno slovensko zanašanje na evropske odrešitve in solidarnost je zato lahko pogubno, za Goloba tudi politično tvegano. Zato je edina možnost preživetja iskanje domačih pragmatičnih rešitev.

Abba Lerner je eden od očetov modela »tržnega socializma« v tridesetih letih 20. stoletja. Gre za to, kako lahko tržna ekonomija utrdi učinkovit socializem, kaj lahko ta stori za boljše delovanje trgov. Cene in cenovni sistem so tu ključni. Najprej glede razumevanja njihovih ravnotežnih struktur (fenomen normalne cene), pa tudi obvladovanja (politika cen). Inflacija velja za nevaren zaplet, polna Hayekove neobvladljivosti tržnih interakcij in transakcij. Zato je Lerner avtor ideje o tržnem antiinflacijskem načrtu (MAP), ki naj bi zaustavil podivjanost cen in odpravil inflacijo. Država podjetjem dodeljuje priznanja za dvig cen, število podeljenih »točk« ustreza vsoti letne dodane vrednosti. S kreditnimi točkami lahko podjetja tudi trgujejo, cene se tržno oblikujejo, toda skladno s pravili. Inflacija je na koncu obvladljiva, ker je načrtovana. In kaj nam sporoča Lerner?

Najprej, da je krotitev inflacije realni in ne zgolj monetarni fenomen, zadeva podjetja in ne samo banke. Drugič, da je načrtovanje in nadzor cen vedno treba približati tržnim razmeram, odstopanja so tu bolj problem kot rešitev. Tretjič, da morajo biti posegi v politiko cen del jasnega antiinflacijskega programa. Tržne vladne intervencije ad hoc tu povzročajo več škode kot koristi, bolj pospešujejo kot gasijo inflacijo. V inflacijskih sedemdesetih in osemdesetih letih so bili antiinflacijski programi sestavni del zahodnih vlad, jugoslovanske so živele od programov stabilizacije. Tudi danes imamo v ZDA Biden-Harris antiinflacijski načrt v sodelovanju s Fed in podobno ravnajo mnoge druge vlade. Vsi govorijo o novi »normalizaciji« ekonomskih politik in drugačnem prepletu ukrepov kot doslej. Normalizacija ni niti nevtralna niti konvencionalna, še manj teoretična, gre za pragmatičen gradualizem, robustnost in usklajenost tržnega sistema. Vse temelji na zaupanju vanj, od vlad, menedžerjev do potrošnikov. Preprosta logika, toda zapletena izpeljava.

Kaj to pomeni za Golobovo vladno strategijo? Najprej potrebuje veliko bolj sistematičen pristop. Torej potrebuje vlada antiinflacijski program, pregleden in jasen načrt, ki stabilizira pričakovanja. Zgodnji antiinflacijski ukrepi v ZDA (Nixon, Ford, Carter) so propadli ravno zaradi voluntarističnega pristopa, ne toliko napačnih ukrepov. Določanje najvišjih cen, nadzor plač, znižanje davkov sodijo v klasični repertoar, toda šele Paul Volcker je v osemdesetih letih našel pravo rešitev. Ključna je kredibilnost ukrepov, njihova transparentnost in trdnost, tudi za ceno recesije in obvladovanja plač. Blaginja in preživetje ljudi šteje, toda pomembni so tudi inovativnost, konkurenčnost, učinkovitost … Cene zgolj razkrivajo realno težo stanja. Njihova stabilnost je znak normalnosti, pa tudi razvoja in blaginje. Pravičnost delitve je vedno povezana z ustvarjanjem vrednosti, toda tudi s trdno zasidranimi cenami kot mero vrednosti.

Posegi v regulacijo cen morajo biti torej jasni, srednjeročni, regulirane cene morajo biti blizu tržnim, njihovo uveljavljanje pa nenapovedano. Politika plač je ena ključnih zgodb. Njeni agregati morajo rasti glede na produktivnost in ne inflacijo, prerazdelitve so mogoče znotraj tega. Pomoči proti draginji morajo biti ciljane in ne pavšalne, zadevajo bolj ljudi kot podjetja. Davčne razbremenitve so tod dobre, toda kot del širše davčne reforme. Vsekakor je povezanost ukrepov preskrbe in cen, pa tudi skladnost vseh politik, ključ do uspeha.

Reguliranje cen ne rešuje inflacije, lahko pa delno lajša prehod v inflacijsko ekonomiko. Tej se bo mogoče izogniti v nekaj letih, z njo bo treba živeti in preživeti. Konsenz antiinflacijskega boja je lahko izsiljen ali pa demokratičen. Zaupanje je tudi pri krotenju cen edino upanje.