dr. Bogomir Kovač

15. 7. 2022  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Kriza srednjega razreda

Slovenija je glede blaginje nekaj nad povprečjem EU, glede zadovoljstva z načinom življenja pa pod njim. Opozorilo političnemu razredu, naj se ne poigrava z voljo in potrpljenjem ljudstva.

Nedavno ekonomsko poročilo OECD o Sloveniji ostaja v ustaljenih okvirih tovrstnih poročil. Opisuje globalne krizne razmere, od stagnacije in inflacije do dolžniške krize. V ospredju so prelomna ukrajinsko-ruska vojna, energetska in prehranska kriza. Predpisana terapija pa je klasična, sistemske reforme, usklajenost stabilizacijskih in razvojnih politik, nova opozorila glede drugačnih tveganj. Novost je preskok od klasične metrike z BDP na razpoložljivi dohodek gospodinjstev. Blaginja ljudi je v inflacijskih razmerah pomembnejša od standardnih pogojev rasti države. Srednji sloj bo v novih razmerah vnovič nosil največje breme. Od tod že dobro desetletje vidimo vzpon populističnih strank. Neznosnosti Janševega desnega populizma smo se rešili, toda tudi levi ne prinaša odrešitve. Zato Golobovi vladi politični kapital kopni celo hitreje od ekonomskega.

OECD je svoje globalno ekonomsko poročilo za leto 2022 objavil sredi junija. Prelomna točka je ruska vojna zoper Ukrajino, govori o humanitarni in begunski krizi, pa o energetski in ekonomski. Stagflacija in dolžniška kriza bosta najbolj prizadeli revne sloje in manj razvite države. Svetovna gospodarska rast naj bi ostala nekje pri treh odstotkih, inflacija pri desetih, podražili se bodo predvsem hrana in energenti. Zato se bodo realni dohodki gospodinjstev in blaginja prebivalstva znižali. Najbolj prizadeti bodo revnejši, ki porabijo ves razpoložljivi dohodek. Med razvitimi članicami OECD ima najslabše izhodišče prav EU. Skupaj z ZDA je pomagala netiti vojno v Ukrajini in stoji na čelu ekonomskih sankcij proti Rusiji. EU pa se je v tej totalni ekonomski vojni znašla sredi energetske in prehranske krize, igra se s ključno preskrbo lastnega prebivalstva. Politične elite v Bruslju in drugod tvegajo vse in ne ponujajo ničesar oprijemljivega glede eksistencialne varnosti prebivalstva. Kaj bodo storili politiki, ko jih bodo na ulicah ljudje spraševali o nepotrebnem odrekanju hrani in energiji, ker jih preprosto ne bo ali pa bodo te eksistenčne dobrine predrage? Bodo na tržnicah ponujali »evropske vrednote«, se bomo greli z »liberalno demokracijo« in uživali v iluzijah »jedrne EU«, legendarnega popka neprekosljivega »zahodnega sveta«? Vsa ta politična abotnost bo na koncu trčila ob zid lastne neodgovornosti ter dekadenco teh poniglavih političnih elit.

Osrednje sporočilo OECD na globalni ravni je, da moramo minimizirati humanitarno, ekonomsko in socialno krizo. Rešitev so politično sodelovanje, ekonomska solidarnost in ciljana socialna pomoč. OECD ne govori, kako doseči politični mir, kaj početi, da bi preprečili to nesmiselno vojno, ponuja zgolj lajšanje njenih posledic. Tudi vrstni red ukrepov je jasen. Prehranska in energetska kriza sta v ospredju, ekonomska s stagflacijo in zadolženostjo v ozadju. Ker monetarna politika ne more rešiti ponudbenih šokov, naj primarno rešuje problem inflacije. Fiskalna politika mora prevzeti vodilno vlogo, tako glede javnih investicij kot ciljanih socialnih pomoči najrevnejšim. Investicije v energetsko preobrazbo in digitalizacijo, starajočo se družbo in izobraževanje, zdravstvene in socialne sisteme so nuja preživetja tržne družbe in socialne države. Preprosto, vojna ima svojo ceno in stroške, politiki jih morajo samo čim bolje redistribuirati med ljudi in države.

Slovenija je del te političnoekonomske naracije. Poročilo OECD o Sloveniji (2022) se večinoma nanaša na leto 2021, nove projekcije so del globalnih priporočil z nekaj domačih posebnosti. Domače povpraševanje ostaja gonilno kolo rasti, ki ostaja na solidni ravni, prav tako je brezposelnost rekordno nizka. Nevarnejša je inflacija, najvišja v zadnjih dvajsetih letih, ki lahko pri novi vladi hitro zaide v spiralno rast višjih plač in cen, kočljiv razmah inflacijskih pričakovanj. Dosedanja procikličnost fiskalne politike je pod Janševo vlado ogrozila dolgoročno vzdržnost javnih financ. Fiskalna konsolidacija je zato nujna, čeprav še vedno ostaja ekspanzivna zaradi subvencioniranja z inflacijo prizadetega prebivalstva in določenih panog. Seveda so rešitev spet strukturne reforme, kot večno zdravilo ekonomskih zadreg. Za Slovenijo sta rešitev kakopak višja produktivnost in konkurenčnost, pa venček politik za servisiranje starajočega se prebivalstva, pa veliko več zelene rasti in krožnega gospodarstva. Seveda so tu še večne marnje o davčni reformi, korporativnem upravljanju državnih podjetij in digitalni transformaciji. Slovenija je glede blaginje nekaj nad povprečjem EU, glede zadovoljstva z načinom življenja pa pod njim. Opozorilo političnemu razredu, naj se ne poigrava z voljo in potrpljenjem ljudstva.

Novo poročilo o Sloveniji na 130 straneh prinaša vrsto analitičnih primerjav in zahteva skrbno branje Golobove vlade. Zgodnji jesenski posvet z ekonomisti o vladnih ekonomskih politikah bi ji koristil. Hrvati so obdržali star duh opatijskih srečanj iz bivše države, mi kakopak ne. Ta kriza je ekonomsko drugačna od prejšnjih, ima pa podobne politične konsekvence. Ponovni vzpon desnega populizma je realna nevarnost, sedanja kriza in prve vladne napake pri oblikovanju politike cen mu ponujajo plodna tla. Za slovitega ekonomista R. Dornbuscha so populisti vsi, ki opredeljujejo nerealistične ekonomske politike in sejejo neuresničljive obljube. Sedanja vlada spada mednje.

Kriza srednjega razreda, jedra sodobne tržne družbe, se poglablja. Politične elite so ga ekonomsko žrtvovale na oltar neoliberalne mitologije. Golob je dobil volitve, ker je dokazoval, da mu je mar za družbo in ljudi. Mimo običajnih strankarskih puhlic in Janševih nebuloz. Ponujal je alternativo, upanje, da naredimo Slovenijo privlačnejšo. Motivirati ljudi za spremembe zahteva spremembo politične vizije in kulture vodenja. Alternativa kaosu, pravi Fromm, je sinteza kraljestva biti. Toda z golimi cesarji na čelu.