Kmečki turizem

N'toko

2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Žive meje

Opravek me je po dolgem času ponesel na kolesarsko pot skozi center Ljubljane, kjer sem ob srečanju s trumami obiskovalcev hitro prišel do sklepa: nikoli več nočem biti turist. Kakšna neverjetna farsa je vse to! Le zakaj bi si želel biti kjerkoli na svetu eden izmed teh revežev, ki jih njihove aplikacije kot živino poganjajo od enega »pristnega doživetja« do drugega, ne vedoč, da se sprehajajo po Potemkinovi vasi, popolnoma izpraznjenem teritoriju, ki je bil oblikovan izključno po njihovih vnaprejšnjih pričakovanjih in ne odraža ničesar drugega kot njihovo lastno pomanjkanje domišljije. »Lokalne posebnosti in pristna doživetja« so le odraz butastih stereotipov, ki so jih marketingarji zabeležili v fokusnih skupinah in sestavili v turistične pakete za »raziskovalne in avanturistične duše«. V turističnih krajih zato dejansko ne moreš doživeti ničesar. Slikaš se pred praznimi stavbami kot kreten, ješ drago hrano, za katero domačini še slišali niso, in če slučajno srečaš kakega lokalca, te ta zagotovo sovraži.

Ljubljana je prava karikatura turistične farse. Mestno središče, ki se trži kot »skriti zaklad«, poln »vznemirljivih skrivnosti«, so preoblikovali v maketo zaspane srednjeevropske vasi, zamrznjene v romantičnem snu, polno rustikalnih okraskov in tradicionalnih jedi. Ljubljana je odgnala svoj delavski razred, zatrla subkulture, kastrirala nočno življenje, se sčistila, počesala in pogrnila mize za pomembne goste. Zdaj je center le veliki kmečki turizem, oropan vseh originalnih mestnih funkcij in postavljen na ogled obiskovalcem kot živi muzej neke fiktivne preteklosti. Prestolnica, kot bi se hotela našemiti v vas, medtem pa vasi na svojem obrobju spreminja v predmestja. Še njena urbana kultura se zateka v kmečko idilo Vodnikove domačije in Švicarije.

Ironija je kakopak v tem, da ta rustikalna pravljica ne bi bila možna, če je ne bi gradila, vzdrževala in hranila armada delavcev – tistih izvornih prebivalcev, okoli katerih je mesto sploh nastalo. In ker s svojo navzočnostjo kvarijo iluzijo predindustrijske idile, se vsi ti delavci v mestnem jedru ne smejo videti. »Avanturistične duše« ne hodijo obiskovat neromantičnih krajev, kjer se ljudje vozijo v banalne službe in se zgarani vračajo domov. To bi bilo preveč podobno njihovim krajem. V kmečkem turizmu mora biti moderno delovno okolje izbrisano – pozabite svoje skrbi, tu živijo samo brkati staroselci, ki za vas obujajo stare obrti, morda sem in tja kak odvetnik ali notar, nikakor pa ne delovni ljudje! Delavci so v novem konceptu Ljubljane dojeti kot nujno zlo. Naj se potihem priplazijo iz svojih predmestnih lukenj v natrpanih trolah, zasedejo svoje položaje na gradbiščih, kuhinjah in trgovinah, še preden pridejo gostje, ter se prav tako potihem odpravijo nazaj za obvoznico, ko gostje zaspijo. V bližini centra za njih ni dostopnih stanovanj, ne udobnega javnega prevoza, ne trgovin, ne šol, ne zdravnikov.

Ta tenzija med Ljubljano kot prebivališčem delavcev in muzejem za obiskovalce občasno privre na površje. Tako je na primer pred kratkim Janković napadel dostavljavce podjetij Wolt in Glovo, češ da so »največji problem v središču Ljubljane« in s svojo divjo vožnjo »kažejo svojo moč nad pešci«. Kot vedno so županovo ihto razširili v Delu – tam so dostavljavce orisali kot divje horde, ki od nekod pridrvijo v center in tam »norijo, zmerjajo in ogrožajo pešce«. Kaj je sprožilo tako vulgaren napad na delavce in napotilo župana, da je v Ljubljani kot edinem mestu na svetu vpeljal sistem ožigosanja hrbtov dostavljavcev z identifikacijskimi številkami? Jasno: povsem urbano delo – prevoz hrane od enega delovnega okolja do drugega – poteka na ulici, vsem na očeh in na poti, s čimer kvari idilo njegovega kmečkega turizma.

Kot so nedavno pronicljivo ugotovili v zapisu na portalu Fronta.org, je moral župan skrb za biznis zamaskirati v »skrb za pešce«. V diskurzu o mestu se je tako nenadoma pojavil nov lik: nedolžni pešec, ki »ne gre nikamor, se mu ne mudi v službo, ni med delovnimi opravili, temveč se samo naivno in brezciljno sprehaja«. Prav ste razumeli, pešec ni nikoli tudi sam delavec, ampak je stranka, in to stranka v Jankovićevem velikem turističnem obratu. Dostavljavec pa hkrati ne more biti stranka (ker opravlja delo), niti ne more biti domačin Ljubljane (ker ne ustreza opisu) …to nesrečno bitje, ki kot primitiven voznik rikše rogovili po lično urejenih ulicah, je lahko le tujek, ki je prišel od zunaj. V Ljubljani delavci ne obstajajo, očitno jo poganjajo le stari ljudski običaji.

Ko so sindikati opozorili župana, da je kazanje s prstom na dostavljavce neprimerno, saj si delovnega tempa ne narekujejo sami, ampak jim ga diktirajo algoritmi dostavljalskih podjetij, je ta povsem zanikal obstoj delovnega pritiska. Po njegovem mnenju to delo opravljajo predvsem študenti, da si v prostem času zaslužijo malo žepnine. »Če govorimo o tej vrsti dela … tisti, ki oceni, da ni dovolj plačan, gre lahko delat kot natakar.« Podoben narativ poskušajo prodati tudi podjetja sama, češ da ne gre zares za delo v klasičnem pomenu, ampak bolj za občasno dejavnost ljudi, ki sicer počnejo druge stvari … Vidite, to v resnici sploh niso delavci! Vso to hrano dostavljajo hobi biciklisti, ki samo radi dirkajo po mestu in so za to še dobro plačani. Vsi vemo, da je to debela laž (študenti pomenijo le deset odstotkov dostavljalske delovne sile, večina pa preko s. p.-jev dela za Wolt in Glovo polne delovnike), a le z lažjo se lahko ohrani iluzija nevidnega dela … celo ko nam ga opravljajo ljudje pred našimi očmi, v resnici to ni delo, ampak hobi.

Debata o turistifikaciji mest bi morala biti že zdavnaj končana, saj po letih lomastenja turističnega biznisa po prestolnici noben resen opazovalec več ne more trditi, da je ta za sabo pustil pozitivne učinke – ne za domačine ne za obiskovalce. Ustvaril je višje cene in slabo plačane sezonske službe, izrinil prebivalce iz središča in obremenil promet. V to disfunkcionalno Potemkinovo vas so zdaj prišla še platformna podjetja, ki pospešujejo degradacijo delavskih standardov. Nove firme so sprva trčile ob interese preostalih upravljalcev mestnega jedra, a so kapitalisti s pomočjo Jankovića znova našli skupno rešitev na hrbtih delavcev – tokrat dobesedno. Z izjemo peščice zaslužkarjev smo vsi talci njihovih poslovnih modelov, a tako kot se lupina od mestnega središča obiskovalcem prodaja kot pristno doživetje, se uničevanje delavskih standardov prebivalcem še naprej prodaja kot zgodba o uspehu.