Po sramoti

Vlado Miheljak

9. 9. 2022  |  Mladina 36  |  Dva leva

»Napis oblikovalca Tomata Koširja z besedo kultura, ki je bil nameščen na okna v pritličju stavbe na Maistrovi vse od leta 2003, nato pa januarja lani odstranjen, zdaj znova krasi zgradbo. Po Koširjevih besedah je bila vmesna odstranitev napisa z močnim simbolnim pomenom za vse ustvarjalce v polju kulture kar ’ustrezna, saj tam kulture ni bilo’.«
— (STA, 6. 9. 2022)

»Za podobo v javnosti mi ni vseeno, kako bi rad videl samega sebe, pa je drugo vprašanje.«
— Bivši minister Simoniti o dejanski in želeni podobi (MMC TVS, 8. 2. 2022)

»Ob tem se je obregnil ob poslanca SDS in nekdanjega zunanjega ministra Anžeta Logarja, ki da je s svojim pristopom v predsedniški tekmi ’odrinil globoko na levo oziroma globoko v sredino’, pri tem pa dal veliko priložnosti za ’tradicionalnega desnosredinskega kandidata’. Volivci, ki bodo želeli na predsedniških volitvah izbrati desnega kandidata z jasnimi, izdelanimi, tradicionalnimi stališči, bodo tako po njegovem prepričanju izbrali kandidata NSi.«
— Matej Tonin je razkril najbolj čuvano skrivnost o dejanski politični usmeritvi Anžeta Logarja

Če primerjamo sedanje vzdušje v državi in družbi s tistim pred letom dni, lahko ugotavljamo, da sedaj ne vlada le Svoboda, ampak tudi svoboda. Prostost. Spomnite se samo, kako so pred enim letom poslanske skupine Janševe koalicije (pobudnik Grims) na odboru državnega zbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo vložile pobudo, da po skrajšanem postopku obravnava predlog novele zakona o javnem redu in miru, ki je predvidevalo globo od 500 do 1000 evrov za tistega, ki »se prepira, vpije ali se nedostojno vede« do uradne osebe pri uradnem poslovanju ter najvišjih predstavnikov države in njihovih bližnjih. Da, v prvi verziji celo bližnjih! In v teh dneh prihaja na plano Hojsov še bizarnejši projekt »podganje poti« (za zgodovinski kontekst glej kodno oznako ODESSA). Torej projekt dobesedno podzemnega umika Janševih zvestih kadrov iz vladnih in parlamentarnih prostorov pred srdom ljudstva.

O. K., oblast janšizma je ljudska volja odplaknila 24. aprila 2022. Torej še preden jim je uspelo izkopati podzemne rove in kanale. In na stoti dan ponovne vladavine svobode (no, morda kakšen dan prej) se je na stekleno pročelje ministrstva za kulturo na Maistrovi vrnil znameniti napis kultura z vsemi vejicami in pikami. Napis ima svoj kontekst, svojo zgodovino in kontinuiteto, ki pa je bila na izrecno zahtevo akulturnega ministra Simonitija prekinjena, zato so protestniški kulturniki na to grobo diskontinuiteto opozorili tako, da so na tla pred pročeljem ministrstva z umaknjenim napisom položili nadomestne besede s kulturi sovpadajočim številom črk: SRAMOTA. Sedaj je krog sklenjen. Janšistična oblast z vsemi malimi izvršitelji, s kulturniškim prostakom Simonitijem vred, je deponirana na smetišče politične zgodovine.

A od tu naprej je novo štetje. Ali če si sposodimo neorealista Rossellinija (Germania anno zero), je sedaj Slovenija v letu nič. Nič, kar je bilo, ne more upravičevati in dovoljevati tega, kar se napačnega dogaja sedaj. Zato je treba novi oblasti, pa čeprav ali pa ravno zato, ker asociira na novo svobodo, gledati pod prste in ji ne popuščati. Cinično rečeno, če ne zaradi drugega, potem vsaj zato, da čez štiri leta ali prej ne bo treba spet iskati, skorajda izumljati novega obraza, s katerim bomo zaustavili in nategnili Janšo, ki čaka trenutek vrnitve.

Prva nelagodja se že pojavljajo. Neznosna lahkotnost vladanja nove Golobove koalicije pušča prstne odtise na vseh ravneh. Odmik od proklamiranih načel in predvolilnih obljub je očiten. Preverimo samo obljube na področju zdravstva. Denimo, odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je prestavljena nekam v negotovi in nedefinirani predvolilni čas. Kar zagotovo pomeni, da je v tem mandatu ne bomo dočakali. Pa tudi sicer praktično nobena od napovedanih reform zdravstva za zdaj ni na vidiku.

In javnost se je že začela kritično odzivati. Najbolj očitno je to morda pri propadli kandidaturi Marte Kos v predsedniški tekmi. Umanjkanje podpore kandidatki stranke, ki je še pred manj kot petimi meseci nesramno prepričljivo zmagala, pokaže vsaj dvoje. Po eni strani opozarja, da zgodovinska zmaga ni posledica genialnosti Goloba in njegove stranke, ampak širšega projekta na žuljih civilne družbe in celotnega levosredinskega strankarskega korpusa. Kaže pa tudi, da Gibanje Svoboda ne more (več) zmagovati s kandidati oziroma kandidatkami, ki diskontno prodajajo puhlice z obupno dozo samovšečnosti in so polni protislovnih stališč. A pustimo Kosovo, ki je pasé. Te predsedniške volitve so za demonstracijo in potrditev preloma z janšizmom nadvse pomembne in so odgovornost celotne levosredinske opcije: strankarske in tudi civilnodružbene. Za potrditev pokopa janšizma mora prepričljivo zmagati kandidatka ali kandidat protijanšističnega bloka. Idealno, a malo verjetno, že v prvem krogu. Zrelost celotnega projekta, ki je konec aprila izbojeval veliko zmago, se bo pokazala, če bo v morebitnem drugem krogu Logarjev protikandidat dobil složno in prepričljivo podporo onkraj nespornih razlik posameznih političnih deležnikov.

Za zdaj svojo vlogo »koristnega idiota« odlično opravlja Matej Tonin. Urbi et orbi je sporočil, da je Logar dejansko latentni kandidat levice. To je vsekakor pomemben prispevek pregovorno politično talentiranega Mateja. Kajti levih volivcev pač ne more zavesti, desnim pa nedvomno sporoča: roke stran od Logarja; je prikrit levičar.