V imenu koga?

dr. Bogomir Kovač

9. 9. 2022  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Vlada je v zadnji tretjini avgusta začela postopek proračunskega rebalansa za leto 2022, ki naj bi ga zaključila septembra. Fiskalni zapleti v drugi polovici leta so pričakovani. Poganjajo jih politične spremembe, dediščina stare vlade in nove krizne razmere. Vladni ukrepi na področju energetike, draginjskih dodatkov in obvladovanja stroškov podjetij zahtevajo dodatne finančne vire, poglabljajo zadolženost države. Njene fiskalne zmožnosti se zožujejo, zadolževanje postaja dražje in vse bolj problematično. Stanje državnega proračuna pa je zavajajoče. Po visokih primanjkljajih prejšnjih let imamo na polovici leta domala izravnan proračun. Toda razmere so bistveno drugačne in pravi pretresi šele prihajajo. Obdobje lahkotnih finančnih iluzij Janševe vlade bo zamenjal čas pravih fiskalnih zadreg in omejitev. Po stotih dneh Golobove vladavine je sporočilo preprosto. Vsako fiskalno podcenjevanje ekonomskih in razvojnih politik bo usodno, za vlado in za državo.

Pandemijska ekonomika je bila razmeroma udobna. Dovoljeno je bilo domala vse, kriza se je zdela neobičajna, oda obvladljiva. EU je za članice sprostila vse fiskalne omejitve, cene so bile stabilne, zadolževanje poceni. Ekspanzivne fiskalne in monetarne politike so se zlile v velike investicijske programe za energetsko in družbeno transformacijo. Sredi leta 2021 so se začela lomiti krhka tržna ravnotežja med oživljanjem potrošnje in ponudbenimi verigami. Trgi proizvodnih faktorjev so se začeli pregrevati, cene energentov, življenjskih potrebščin in trajnejših dobrin so začele rasti. Pokazale so se resne razpoke v želeni energetski transformaciji držav. Še pred rusko-ukrajinsko vojno smo imeli prve ekonomske lome in sejanje političnih iluzij, da so težave prehodne narave. Potem pa je v prelomnem letu 2022 začelo pokati na vseh ravneh, pandemijska ekonomika se je ideološko in politično ekonomsko spremenila v vojno. Toda razlika je ogromna. V ozadju nove vojne ekonomike sta energetski in prehranski trg, pa inflacija in naraščajoče obrestne mere. Energetika je temelj industrializacije in gospodarske rasti. Njen polom in zlom pomenita največjo sistemsko grožnjo gospodarstvu in blaginji ljudi. Žal tega bankrotirani politični sistem EU in brezglavi politiki danes niso sposobni rešiti.

Slovenija se je v ta kaos odpravila z novo vlado in političnim upanjem, da bo postregla z drugačnimi rešitvami kot Janševa. Proračunske razmere so del teh pričakovanj. Dve pandemijski leti sta prinesli enormno povečanje proračuna in zadnji dve leti zapored več kot trimilijardni primanjkljaj. Letošnja gibanja so prvih šest mesecev prinesla navidezno odrešitev. Visoka rast prihodkov in prerazdelitev naraščajočih odhodkov sta bolj zapirali kot razpirali proračunsko vrzel. Načrtovani proračun Janševe vlade je imel dovolj rezerv za vrsto politično motiviranih izdatkov protikoronskih svežnjev, največja odstopanja so bila pri pridobivanju EU sredstev in porabi investicij. Prav tako je jasno, da bo blaženje letošnjih stroškovnih šokov povečalo obseg javne porabe v drugem polletju 2022 in še bolj v letu 2023. Kot ugotavlja fiskalni svet, je ključna napaka slovenskih javnih financ pogosto netransparentna, tudi neupravičena in neracionalna poraba javnih sredstev. To velja za blaženje posledic epidemije v času Janševe vlade, sedaj pa se lahko to ponovi Golobovi administraciji pri reševanju energetske krize. Vzdržnost javnih financ postaja srednjeročno vse bolj tvegana. Zato tudi letošnji rebalans ni in ne more biti zgolj tehnično vprašanje, kot zatrjuje finančni minister.

Ekonomski okviri rebalansa so znani, politični pa tudi. Vlada je sicer pohitela s pravnimi okviri za obvladovanje kriznih razmer na področju oskrbe z energijo, toda z nedorečenimi finančnimi pogoji. Brez jasnih fiskalnih okvirov nimamo finančnih zagotovil, kako izpeljati nove vladne politike na energetskem, prehranskem in socialnem področju. Energetika in »zeleni« prehod, zdravstvo in pokojninski sistem zahtevajo dolgoročne razvojne spremembe in stabilne finančne vire. Vlada z letošnjim rebalansom končuje obdobje lahkotne ekspanzivne fiskalne politike in poceni zadolževanja po letu 2015. Zato potrebujemo vsaj srednjeročni fiskalni okvir, bolj restriktivne fiskalne pogoje, selektivne ukrepe, predvsem pa hitrejšo in učinkovitejšo rabo evropskih sredstev, tudi v okviru novih energetskih pomoči. Za zdaj je jasno, da vlada z rebalansom zgolj povečuje obseg proračuna in načrtuje primanjkljaj nekaj nad 2,1 milijarde evrov. Očitno postaja fiskalna ohlapnost proračunskih načrtovanj naša stalnica.

Časovna razmejitev ekonomskih politik in ukrepov v obdobju prihajajoče stagflacije postaja ključna politično-ekonomska zgodba. Začasni diskrecijski ukrepi so nujni, toda pomembnejši so srednjeročni samodejni stabilizatorji in dolgoročna stabilnost javnih financ. Žal je tu tudi fiskalna kapaciteta EU veliko premajhna za želene reforme in nujno stabilizacijo razmer. Podobno velja za nedorečen in težko izvedljiv načrt evropske komisije za reševanje energetske krize. Določitev dveh slovitih cenovnih kapic, obdavčitev energetskih dobičkov, varčevanje in dovoljeno pomoč za zdaj ne rešujejo akutne energetske krize v EU. Inflacija, zadolževanje in nelikvidnost so zgolj prvi znanilci panike. In kaj bo z EU naslednje leto, če Rusi ne bodo premagani? Bodo Ukrajinci že letos po nareku ZDA v Zaporožju zakuhali jedrsko katastrofo? Vprašanj je več kot odgovorov.

Nezadovoljstvo ljudi narašča, politične krize so pred vrati. Preudarnost domačih politično-ekonomskih ukrepov morajo krojiti javne finance, tudi z evropskimi viri in dovolili. Politično pa sta pomembni prilagodljivost in načelnost. Sprotno prilagajanje na krizne razmere Golob razume, načelnost glede miru pa mu je tuje. Toda ceno teh politično-ekonomskih vojn že plačujemo. Do kdaj in v imenu koga?