Zamujena priložnost

dr. Bogomir Kovač

2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Blejski strateški forum (BSF-2022) ni postregel s presenečenji. Slišali smo stare zaveze EU do vojne v Ukrajini in dobili napoved evropskega reševanja energetske krize. Ekonomska vojna z Rusijo prinaša EU več negativnih posledic, kot so evropski voditelji pričakovali in upali. Energetska kriza ni rezultat naključij, temveč posledica sistematičnih zelenih energetskih spregledov in tržnih neoliberalnih zablod. Hkrati pa je del geopolitičnih spletk, za katerimi stoji žalosten niz vojnih zločinov in komaj dojemljivih neumnosti sedanjih svetovnih voditeljev. Rešitve te energetske krize zato ni znotraj obstoječe politične hipokrizije in ekonomske amnezije. Izredni posegi na trge energentov in slovite strukturne reforme zahtevajo več, kot je na Bledu obljubila von der Leynova. Pravilo moči je tod že zdavnaj prevzelo primat nad močjo pravil. Zato je bila blejska parada znova tako brezzoba.

Slovenija je na prvi dan BSF ponudila zanimive vzporednice. Vlada je v Ljubljani najprej zgodaj dopoldne dala pisani paleti domačih deležnikov v presojo paket zakonov, kako ravnati v kriznih energetskih razmerah. Nekaj ur kasneje se je Golob, zagotovo energetsko najbolj kompetenten prvi minister v EU, pogovarjal na delovnem kosilu o krizi z von der Leynovo. Pozno popoldne pa je prva dama evropske komisije na SFB napovedala izredne posege na trgu električne energije. Obdobje energetskih šokov pretresa EU, povzroča neverjetne kratkoročne cenovne skoke, ki se razraščajo v srednjeročno stagflacijsko ekonomsko krizo in vedno nevarnejše vojne konflikte. Očitno so bile dosedanje politike in sistemske rešitve zgrešene.

Sedanja energetska kriza je del desetletja trajajočega energetskega kaosa in politično-ekonomskih improvizacij, od plehkih mednarodnih zavez glede podnebnih sprememb do zmedenih regionalnih in nacionalnih politik. Že štirideset let vemo, da je trajnostni razvoj edina možna rešitev, ki zahteva globalno sodelovanje in ukrepanje. Toda sodelovanje so si v ZDA in EU po letu 1989 predstavljali kot novi unilaterizem, triumfalno zmago zahodnega sveta, ukrepe pa so v neoliberalni maniri gradili predvsem na poglabljanju tržnih rešitev, finančnih špekulacij in interesov globalnih korporacij. Za novo sodelovanje bi torej potrebovali novo mednarodno politično-ekonomsko ureditev, regulacijo tržnih institucij in široko paleto trajnostno vzdržnih in pravičnejših ekonomskih politik. In vsega tega danes nimamo.

Brez skupnega in usklajenega globalnega energetskega prehoda je vse skupaj polomija. Problem je globalen. Svetovna poraba energije se je zadnjih petdeset let povečala skoraj za trikrat. Premog in nafta sta še vedno njeno gonilo, delež obnovljivih virov sonca in vetra je zanemarljiv, vse danes počiva na dostopni in ceneni električni energiji. Razviti svet je osrednji porabnik, hkrati pa so predvsem ZDA in EU v večnih politično-ekonomskih vojnah zlasti z Rusijo, pa tudi Kitajsko. Za nameček je Nemčija postala izvrsten primer zgrešenega evropskega razogljičenja in napačnega ukrepanja. Obnovljivi viri energije ne zadoščajo za sedanji način in obseg porabe, pa tudi potrebnih finančnih sredstev za brezogljično tranzicijo ni dovolj. Vse skupaj so želeli rešiti na energetskih trgih, s špekulativnimi nakupi in zakupi, preprodajami, posebnimi dodatki pri maloprodajnih cenah in podobno. In trgi so kot vedno našli rešitev, v vratolomnih dvigih cen in brezglavem zadolževanju. Evropska veleprodajna cena električne energije se je od leta 2010 do 2022 v povprečju povečala za več kot 1500 odstotkov, stokrat bolj kot cene drugega blaga. Naši razvojni in poslovni modeli so grajeni na predpostavki 40–50 evrov na MWh, danes pa se te cene gibljejo povprečno pri 500 evrih, na dnevnih borzah dosegajo tudi 1000 ali 1500 evrov. In v ta vrtiljak špekulativnih nakupov smo usmerili tudi gospodinjstva, pa podjetja in države, vse določajo marginalni stroški in cene. Ekonomske in politične, razvojne in socialne škode te tržne norije so vidne povsod.

Obdobja poceni električne in fosilne energije so za nami. Prav tako je jasno, da štejejo globalne energetske bilance in ne energetske spremembe posameznih držav. Fosilna goriva so zadnjih dvesto let omogočila dosedanji ekspanzivni industrijski in urbani razvoj, toda oskrba z energijo, zlasti električno, bo postala nestabilna in draga. Več kot očitno ta prehod ne bo politično miren in še manj ekonomsko vzdržen, potrebujemo ravnotežje med urgentnim ukrepanjem in dolgoročnimi rešitvami. Kratkoročno gre za menedžiranje povpraševanja, dolgoročno pa ponudbe. Septembra 2021 so cene energentov prvič poskočile, nove strategije REpower Europe in nejasni ukrepi so povečali negotovost in sprožili val špekulacij. Trikotnik vsake energetske politike so okoljska vzdržnost, stabilnost oskrbe in cene. Na kratek rok bi morali doseči skupno evropsko regulacijo cen in dogovor o redistribuciji energentov, hkrati pa poenotiti politike subvencioniranja energetske revščine. Diverzifikacija lokalnih rešitev za lokalne energetske probleme je nadgradnja tega.

Vse geopolitične bitke že stoletja potekajo na treh frontah: pri obvladovanju hrane, energije in financ. In tu se je EU v razmerju do ZDA, Rusije in Kitajske grdo uštela. Ekonomske sankcije so kratkoročno škodovale predvsem njej in ne Rusiji. Brezkompromisna podpora vojni do končne ukrajinske zmage je ekonomski poraz predvsem za EU. V politično vse bolj razcepljenem in v vojne potopljenem svetu ni pametnih ekonomskih rešitev, še najmanj glede globalne energetske tranzicije. EU je tukaj stavila na napačno geostrateško karto. Stopila je na rusko energetsko minsko polje, nepripravljena do ZDA in nesposobna za lastno ukrepanje in nujne kompromise. Miroljubna koeksistenca pa je prvi pogoj vseh energetskih rešitev. Slovenija, Golob in Fajonova so možnost teh pobud na BSF žal zamudili.