
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Žive meje
Integracija po slovensko
Na videz razumna zahteva države, ki tujcem nalaga učenje jezika, se je izkazala za priročno orodje etničnega izključevanja v imenu ohranjanja poceni tuje delovne sile
Zadnje dni je v liberalni javnosti zbudila precej pozornosti zgodba sirske begunke, ki je za portal Tukaj smo opisala svojo kalvarijo z izpitom iz slovenskega jezika. Po večkratnih neuspešnih poskusih pri pisnem delu izpita zdaj razmišlja o odhodu iz države, saj ji grozi izguba socialne pomoči, ki je zanjo pri štirih otrocih in visoki najemnini edina možnost preživetja, potem ko je izgubila službo. Številni državljani so se ob tem spraševali, kako je mogoč tak birokratski sadizem nad materjo samohranilko. Država odgovarja, da so njeni nameni dobri: hočemo le poskrbeti za integracijo tujcev! Spomnimo se, najprej je Šarčeva vlada spremenila zakon o trgu dela tako, da neevropskim državljanom za dostop do socialnih pravic nalaga obveznost opravljenega izpita iz slovenščine na stopnji A1, s spremembami zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti pa je Janševa vlada ta merila še zaostrila in razširila. Na videz razumna zahteva države, ki tujcem nalaga učenje jezika, se je v praksi izkazala za priročno orodje etničnega izključevanja, saj zagonetni izpit in nemogoči pogoji številne tujce brišejo iz javnih sistemov in jih potiskajo na družbeni rob. To je bil tudi resničen namen zakonskih sprememb.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

16. 9. 2022 | Mladina 37 | Žive meje
Zadnje dni je v liberalni javnosti zbudila precej pozornosti zgodba sirske begunke, ki je za portal Tukaj smo opisala svojo kalvarijo z izpitom iz slovenskega jezika. Po večkratnih neuspešnih poskusih pri pisnem delu izpita zdaj razmišlja o odhodu iz države, saj ji grozi izguba socialne pomoči, ki je zanjo pri štirih otrocih in visoki najemnini edina možnost preživetja, potem ko je izgubila službo. Številni državljani so se ob tem spraševali, kako je mogoč tak birokratski sadizem nad materjo samohranilko. Država odgovarja, da so njeni nameni dobri: hočemo le poskrbeti za integracijo tujcev! Spomnimo se, najprej je Šarčeva vlada spremenila zakon o trgu dela tako, da neevropskim državljanom za dostop do socialnih pravic nalaga obveznost opravljenega izpita iz slovenščine na stopnji A1, s spremembami zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti pa je Janševa vlada ta merila še zaostrila in razširila. Na videz razumna zahteva države, ki tujcem nalaga učenje jezika, se je v praksi izkazala za priročno orodje etničnega izključevanja, saj zagonetni izpit in nemogoči pogoji številne tujce brišejo iz javnih sistemov in jih potiskajo na družbeni rob. To je bil tudi resničen namen zakonskih sprememb.
Slovenija ima seveda novo vlado in novo ministrico za notranje zadeve, stranke, ki sestavljajo novo vlado, pa so bile izvoljene na podlagi obljub, da bodo naredile obrat od Janševih politik, zaradi česar ministrica uživa že skoraj komično osladno podporo liberalnih medijev. Zato toliko večje presenečenje, ko je ministrstvo na novinarsko vprašanje Petra Petrovčiča v zvezi s sirsko begunko odgovorilo z obrambo Janševe »integracijske palice«. »Potrebujemo sodobno naravnano migracijsko strategijo, pri kateri je integracija preko jezika v samem osrčju sistema,« so povedali in dodali, da je preuranjeno govoriti o spremembah zakonov. In kar je še nenavadneje, ohranitvi Janševih izpitov za tujce ne nasprotujejo niti nekateri predstavniki civilne družbe, ki so bili povabljeni v ministričino posvetovalno skupino za migracije. Nevladniki bi sicer izboljšali finančno dostopnost izpitov in tečajev, pri čemer verjetno računajo na nekaj denarja ministrstva za izvajanje integracijskih projektov, samih zakonskih sprememb, ki so jih še nedavno označevali za fašizem, pa ne bi odpravili! Kaj se tu dogaja?
Očitno liberalna družba po tihem soglaša s premiso desnice, na podlagi katere so spremembe zakonov nastale: da se tujcem fučka za slovenski jezik, ker nimajo namena ostati in se integrirati v družbo, ampak prihajajo zgolj po socialne ugodnosti. Tega prepričanja na ministrstvu niso nikoli skrivali. Kaj konkretno so te socialne ugodnosti in kdo so ti tujci, ki derejo v Slovenijo ponje, sicer ne zna povedati nihče. Se ljudje res grebejo, da bi vstopili v ubijalske delovne razmere ali nehumani azilni sistem, da bodo čez nekaj let dobili 420 evrov socialne podpore, ki ne krije niti osnovnih stroškov bivanja? Ti socialni turisti iz vaških anekdot pač ne obstajajo, vseeno pa zasedajo največ prostora v glavah zakonodajalcev. In ker ti tako razumejo položaj tujcev, so očitno prišli do sklepa, da je treba te »izkoriščevalce« integrirati na silo.
Kot pa kažejo dejanski podatki in tudi nedavna raziskava Delavske svetovalnice in Delovne skupine za azil, je stanje v praksi nasprotno: večina tujcev si želi ostati v državi in se vanjo vključiti, a jo je primorana zapustiti zaradi izkoriščevalskih služb, oderuških najemnin in birokratskih ovir. V Sloveniji praktično ne morejo preživeti, ker jih nenadzorovano izkoriščajo vsi od šefov do nepremičninarjev. Medtem je država poskrbela, da bi bilo vključevanje še dodatno onemogočeno – otežuje jim pridobitev dovoljenja za stalno bivanje in tudi združitev z družino, kar je prvi temeljni pogoj za dolgoročno integracijo. Država torej načrtno odriva ljudi na družbeni rob, pri tem pa od njih zahteva, da pridno ponavljajo sklanjatve. Imajo delavci v Marinbluju s 16-urnim šihtom res kakšne možnosti, da se »integrirajo«? Tudi če bi imeli možnosti za učenje jezika, bi bil to stran vržen čas.
Kaj je torej tista »sodobno usmerjena migracijska strategija«, o kateri govorijo na MNZ? To ni nič drugega kot nemški model ohranjanja poceni tuje delovne sile! Tujci naj pridejo za dve leti, oddelajo svoje in gredo domov, ne pa da pripeljejo svoje družine, uporabljajo vrtce, izkoristijo možnost dopusta ali socialne podpore, ko jih vržeš na cesto … Tisti tujci, ki torej želijo delati pod podobnimi pogoji kot nemški delavci, morajo iti skozi birokratski pekel ter vložiti nešteto ur in evrov v tečaje in postopke. »Integracija« v resnici ni čisto nič drugega kot birokratski mehanizem, s katerim se ohranja plačna razlika in s tem dobičkonosnost za evropski kapital. In če so si naši birokrati že v osnovi izbrali zelo slab zgled za svoje zakone, so pri tem tudi pozabili, da Slovenija ni Nemčija. Pozabili so, da ima Nemčija bistveno dostopnejša stanovanja in trikrat višje plače kot Slovenija, zato si več ljudi prizadeva ostati tam. Pozabili so tudi, da nemščino govori 80 milijonov ljudi, slovenščino pa dva milijona – pri nas zato na ulicah in celo na delovnih mestih tujce ogovarjajo izključno v angleškem ali srbohrvaškem jeziku.
Pri vsakodnevnem srečevanju z delavci z vsega sveta se mi potrjuje to, kar kaže tudi statistika: večina hitro osvoji jezik na pogovorni ravni, pri tem pa govorijo vsaj še dva ali tri jezike (ravno nasprotno, kot velja za zahodnjake). Zaostreni izpitni pogoji zdaj večino teh ljudi izločajo iz sistema. Seveda je nekaj ljudi, predvsem starejših ali takšnih, ki prihajajo iz jezikovno oddaljenih kultur, ki se slovenščine ne bodo naučili nikoli. Govorili jo bodo njihovi otroci in partnerji, prek katerih se bodo vključevali v lokalno skupnost, tako kot je bilo z vsemi diasporami pred njimi. Fantazija, da Sloveniji grozi kulturna apokalipsa, če nekaj sto Kosovcev in nekaj deset Sircev v prvih letih ne obvlada jezika na ravni A1, je blazna. Še bolj blazna pa je misel, da ljudje prihajajo k nam na socialni turizem. Tujci v Sloveniji trdo delajo in požrejo marsikaj v upanju, da bodo nekega dne dobili državljanstvo. Le majhnemu odstotku bo uspelo – druge bodo pred tem pregnale birokracija, nizke plače in visoke najemnine. Zato bi že moralo biti jasno, da je vsako govorjenje o integraciji znotraj družbe, ki ne zagotavlja osnovne materialne varnosti, čista neumnost. Žal pa ta neumnost ne živi zgolj v glavah desničarjev, ampak tudi med liberalnimi tehnokrati.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.