Igre prestolov

Vlado Miheljak

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Dva leva

»Angleška kraljica je največja evropska kmetica.«
— Janez Drnovšek leta 2005

»Zdrav ljudski razum vsebuje maksime svojega časa. … V Indiji in na Kitajskem predstavlja republika nekaj, kar je v nasprotju z vsakršnim ljudskim razumom.

Zdrav ljudski razum predstavlja način mišljenja nekega časa in vsebuje vse predsodke tega časa: vodijo ga miselne determinante, čeprav se tega ne zaveda.«
— G. W. F. Hegel o zdravorazumski samoumevnosti monarhične ureditve

»Ko se nenadomestljivi človek namršči, se zamajeta dve cesarstvi. (…) Ko bi se nenadomestljivi človek vrnil teden dni po svoji smrti, zanj v vsem cesarstvu ne bi našli mesta niti za vratarja.«
— B. Brecht

Večji del svoje vladavine angleška kraljica ni bila več velika imperatorka, vse od brexita sem pa tudi ne največja evropska kmetica, kakor jo je, glede na obseg kmetijskih subvencij iz skupne evropske vreče, sicer dvoumno in provokativno označil Janez Drnovšek. Vsekakor pa je monarhija, tudi ustavna monarhija, relikt, atavizem v demokratičnem ustroju družbe in države. Zlasti fascinantno, pravzaprav šokantno, je dejstvo, kako malo refleksije premore, denimo, ljudstvo združene britanske krone. Kako še v 21. stoletju jemljejo za samoumevno, da nekdo po dednem principu postane suveren dežel pod krono, četudi je morda sprevržen, bizaren ali celo debilen. No, umrla kraljica Elizabeta je bila vsaj na osebni ravni še zastopnica dostojnosti. Vsi, ki prihajajo za njo, pa … bog pomagaj. A vseeno, cirkus, ki so ga zganjali podaniki umrle kraljice, presega bizarne posnetke slovesa severnih Korejcev ob smrti Kim Džong-Ila leta 2011. Da o relativno dostojnem slovesu Jugoslovanov od suverena in vojskovodje Tita leta 1980 sploh ne govorimo. Britanci bodo seveda oporekali, češ da je severna Koreja diktatura, Združeno kraljestvo pa demokracija. Hja, prav res, a prav zato je argument invaliden kot le kaj. To namreč pomeni, da je bila fascinacija Korejcev zapovedana, če že ne zaigrana, predmoderna fascinacija Britancev pa pristna; njihova svobodna izbira. Nam, ki živimo republikansko življenje, v katerem ljudstvo ciklično preverja legitimnost voditeljev, se zdi tak sistem več kot bizaren. Ko so se od babice kraljice ritualno poslavljali vnuki in pravnuki, sta imela na vigiliji princa William in Harry na prsih uniform medalje in odlikovanja kot kakšna ruska veterana bitke za Stalingrad. Celo tako rekoč otrok, štirinajstletni pravnuk (se mi zdi da) James, je imel na prsih tri ordene. Monarhi in njih sorodstvo pač pridobivajo odlikovanja in položaje po statusu v gentilni shemi, ne po zaslugi. In če kdo misli, da bo po smrti povezovalne in osebnostno stabilne kraljice Elizabete ljudstvo združenega kraljestva postavilo javno vprašanje o usodi monarhije, se je zmotil. Novemu kralju pojejo »God Save the King« tako zanosno, kot so desetletja prej peli himno kraljici. Sex Pistolsov pa žal tudi ni več, da bi naredili ustrezno estetsko dodelavo in predelavo …

Republika je seveda večji izziv in zalogaj za ljudstvo kot monarhija. Tudi pri nas.

Če Pahorja, ki je poseben pojav, pustimo ob strani, lahko rečemo, da je Kučana kot predsednika zaznamovala državniška modrost, Türka zmožnost uglajenega drsanja po diplomatskem parketu, Janez Drnovšek pa je (morda tudi zaradi bolezni) naredil slogovni saltomortale in rigidno premiersko držo zamenjal z eksotično, nekonvencionalno, ki si jo bomo zapomnili. Njegov predsedniški mandat je zaznamoval vse bolj neposredno pozicioniranje antipolitike – in hkratno močnega mednarodnega angažmaja. Humanitarcem bo ostal v spominu Drnovškov plemeniti, a neuspešni poskus tvornega posega v krizo v Darfurju, pa tudi njegova demonstracija človečnosti, ko je Janšev režim v ledeni zimi dovolil in celo spodbujal pogrom nad romsko družino Strojan. Privržencem zunajsistemske, eksotične politike udeležba na Moralesovi inavguraciji. Cinikom pa izjava, da evropska krava dobi dnevno več subvencij kot povprečen Afričan, in seveda še bolj, da je angleška kraljica največja kmetica. Popolnoma razorožena in brezzoba opozicija v legislaturi 2004–2008 mu bo morala ostati hvaležna za spopad z avtoritarno politiko »princa teme«, kot ga je sam označil.

In zdaj, po ponesrečenem mandatu Pahorja, je treba spet vrniti dostojnost v predsedniško palačo. Zmeda je popolna – ne le zaradi rekordnega števila kandidatov, ampak zaradi popolne protislovnosti stališč posameznih kandidatov in kandidatk. Kosova je že odpadla, Pirc Musarjeva je luknjičava kot ementaler. Logar išče formulo, kako zatajiti Janšo, ne da bi se to poznalo pri njegovem »naravnem« (tj. desničarskem) volilnem telesu.

Najavlja se kandidatura Milana Brgleza. Menda (v trenutku, ko to pišem) celo kot skupnega kandidata SD in GS. Skupna kandidatura levosredinskega bloka bi bila simbolno nadvse pomembna za utrjevanje protijanšističnega zavezništva. A Brglez bo pred velikim izzivom. Potreboval bo nedvoumno podporo ključnih strank koalicije, a hkrati bi moral z nagovarjanjem volivcev in volivk preseči aktualna stališča koalicijskih strank (zlasti SD in GS), ker jih volilno telo po radikalnosti močno presega. Če bo molčal in taktiziral, bo pogorel, če ne bo, pa si bo nakopal zadržanost predlagateljev. In še »neodvisni županski kandidat« Prebilič mu meče rokavico ter visoko postavlja lestvico opredeljevanja. Trenutna Prebiličeva stališča do javnih vprašanj, denimo vojne v Ukrajini, prek aktualnega vojnega hujskaštva evropskih voditeljev (denimo von der Leynove), pa do izmikanja opredeljevanja Pahorja do anomalij pravne in demokratične države (svoboda medijev, vladavina prava), so najbližje stališčem volivcev, ki so večinsko odločili, kdo bo vodil državo v tej legislaturi. A hkrati ostaja na všečnih, populističnih in izrazito predmodernih stališčih do domoljubja in domovinske vzgoje, ki pritegnejo Janševe volivce.

Brglez je pred izzivom kariere.