Vitez teme

Heni Erceg

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Izkušnje, ki smo si jih pridobili v teh krajih, nas neprizanesljivo učijo, da je povečana raba besede ’meje’ pri visokih političnih in cerkvenih nebodijihtreba nekakšna besedna uvertura v oglušujoče zvoke vojaških trobent. Tudi ko v nas zagori plamenček upanja, da so posvetni in verski voditelji vendarle prišli malo k pameti in se posvetili božjemu in ljudskemu v pozitivnem pomenu besede, se nevarna blaznost, ki grozi s samih »božanskih« vrhov, kmalu spet vrne. Te dni ima polna usta ’meja’, tistih ozemeljskih, tuzemskih, dušni pastir, patriarh srbske pravoslavne cerkve Porfirij, ki je res mračnjaško, kot kak vitez teme rekel: »Vsi vemo, da so se v zgodovini meje držav in mest, kjer je prebival naš narod, spreminjale, zato ne moremo biti prepričani, da se ne bodo spreminjale tudi v prihodnje, saj je v zgodovini vse relativno.« Te žalostinke je pel ob počastitvi nacionalnega praznika srbske enotnosti v Republiki Srbski, delu Bosne, ki ji je bil iztrgan z medvojnim nasiljem.

Res je, vse je relativno, Albert moj, če si v spomin prikličemo starega Einsteina. Zato so v ne tako davni preteklosti popi, katoliški in pravoslavni, prav v imenu relativnosti meja vneto sodelovali pri razkosavanju najprej Hrvaške, potem pa še Bosne. Da pa ne bi bil kdo v dvomih, o katerih mejah spet govorimo in zakaj smo lahko prepričani, da se bodo v prihodnosti spreminjale, so poskrbeli Porfirijevi pajdaši na tej »slovesnosti«. Vladar Srbije Aleksandar Vučić je znova pozval vse Srbe »pod isto zastavo« in poudaril, da »nič ne more ločiti Srbije in Republike Srbske«, niti meje, ki – kot je povedal patriarh – niso nespremenljive. Vplivni »lastnik« samozvanega srbskega dela Bosne Milorad Dodik je trpeče zajavkal, da »imajo danes Srbi dve državi – Republiko Srbsko in Srbijo«, vendar si »bodo še naprej prizadevali za enotnost«, torej za odpravo meja med »obema srbskima državama«.

Verski voditelj se je, kot vidimo, navdušeno pridružil vojnohujskaškim nacionalističnim veljakom, obsedenim z ustvarjanjem »srbskega sveta«, spreminjanjem sedanjih meja in uničevanjem suverene Bosne in Hercegovine. Vprašanje, kaj Porfirij, ki je »duhovnik«, sploh počne na odru skupaj z zakrknjenimi političnimi kriminalci, je odveč, gre za ohranjanje večdesetletnih vezi med verskimi in vladajočimi institucijami v vseh tukajšnjih državicah.

V drugi polovici osemdesetih let sem bila reporterka in sem pogosto križarila po tako imenovani Srbski krajini na ozemlju Hrvaške. Takrat sem se nagledala popov, vedno pripravljenih izkoristiti priložnost, da na vsaki kulturni prireditvi podžigajo tako imenovano narodno prebujenje in svoje ovčice pitajo z uporništvom in nasprotovanjem drugemu, hrvaškemu narodu. Nagledala sem se »terenske« povezanosti nacionalističnih srbskih politikov s pravoslavnimi duhovniki, saj je bilo takrat prav vsako versko zborovanje hkrati tudi politično, vsako politično pa versko. Kaj je sledilo, ko so izključili zvočnike in podrli odre, vemo – klanje.

Kakorkoli, iz Zagreba, kjer je Porfirij več let služboval, ga je liberalna elita, ko je stopil na čelo srbske pravoslavne cerkve, pospremila z gromkim aplavzom in v dobri veri, saj je bilo zadnje, kar bi ta salonska družbica pričakovala, da bo človek v talarju, ki ji je tako prešerno in premeteno laskal, postal sodelavec, še več, nosilec kleronacionalistične naracije. Nekateri od teh ljudi, čeprav zasebno osupli, tega še danes ne verjamejo. Ob prihodu v Beograd je cerkveno žezlo prevzel neki popolnoma drug človek, čisto nasprotje tistega ljubitelja posvetnega, nočnih intelektualnih razprav in rockovske glasbe, za kakršnega se je oglaševal v zagrebški družbici.

Kot da gledamo čisto pravo dvojno osebnost – v zgodovini to ni redko –, se je ta zunajzagrebški Porfirij, ko je postal najvišji cerkveni dostojanstvenik, popolnoma spustil z vajeti, kot bi lahko rekli, in pozabil, kakšen je bil še do včeraj, zategnil črno nacionalistično sedlo in zajahal kljuse, ki bi moralo biti že davno pokojno. Nedavno je kot srdit srednjeveški vitez iz cenenega stripa hujskal razbesnelo množico k obračunu z udeleženci Parade ponosa v Beogradu, češ da »posiljujejo naš razum« in »posiljujejo našo dušo«, napadajo »naše vrednote« in »naš način življenja«, da so »zlo, proti kateremu se je treba boriti«, tako da se je nazadnje na EuroPridu zbralo več policistov kot udeležencev, ki naj bi jih ti varovali.

A to je bila samo ena izmed številnih blaznih epizod v kratkem obdobju Porfirijeve vladavine. Septembra letos se je z odlikovanjem srbske pravoslavne cerkve ponosno ovenčal vojni zločinec Vojislav Šešelj, v Haagu obsojen na desetletno zaporno kazen zaradi pregona in prisilnega izseljevanja Hrvatov iz Vojvodine, človek, ki še danes blebeta o spreminjanju hrvaških meja, s katerim naj bi nastala velika Srbija. Odlikovanje je naravnost iz Porfirijevih rok prejel tudi razvpiti Viktor Orbán, madžarski avtokrat, ki je iz svoje države odstranil begunce, politične nasprotnike in vse demokratične navade, pred njim pa že Milorad Vučelić, Miloševićev propagandist in eden izmed najhujših vojnih hujskačev.

Porfirij torej deluje popolnoma usklajeno z nacionalistično srbsko vlado in ohranja dosedanjo politiko SPC do sosedov, pri tem pa zagovarja pogubno tezo o vsesrbskem svetu, ki naj bi bil mogoč zgolj z nasilnim spreminjanjem meja. Temu ne moremo reči drugače kot kolaboracija z zlom.