Grega Repovž

30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Uvodnik / Onstran razuma

Kdo je nastavil dinamit in sprožil detonacijo, šlo naj bi za 100 kilogramov na vsakem mestu poškodovanja, s tem pa razstrelil in onesposobil Severni tok 1 in Severni tok 2, plinovoda, ki vodita od Rusije do Nemčije – in potem naprej po Evropi?

Novice o vojni med agresorsko Rusijo in napadeno Ukrajino si zadnje tedne sledijo zelo hitro, a stopnjevanja vojne niti ne zaznavamo več – sleherniki ne ločimo ene iracionalnosti od druge, ne čutimo niti stopnjevanja napetosti. Na vojno smo se navadili kot na nekaj, kar poteka daleč od oči in kar čutimo predvsem zaradi porušenega gospodarstva lastnih držav. Te vojne ne čutimo tudi zato, ker je ne vidimo: ne vidimo ranjenih, ne vidimo mrtvih, ne vidimo spopadov, ne vidimo niti radarskih slik, kakršnih smo bili vajeni iz vojne v Afganistanu in Iraku. O tej vojni mediji poročajo tako rekoč brez slik z bojišč.

In vendar se konflikt med Rusijo in Ukrajino ter njenimi zaveznicami, torej predvsem državami Evropske unije, izjemno hitro zaostruje. Ukrajincem je uspelo osvoboditi zasedena ozemlja, kar je bil za Ukrajino in Evropo zmagovit trenutek. Putin se je odzval z mobilizacijo 300 tisoč mož. To smo spet videli kot zmago, kot izraz nemoči Rusije in Putina samega. Sledili so referendumi na zasedenih ozemljih. Nato nove sankcije Evropske unije.

Na tej točki se moramo ustaviti. Putinova nemoč nam je bila v veselje? Smo se v tistem trenutku, ko je začel izgubljati, sploh zavedali, kaj pomeni, ko se tak človek, kot je samodržec Putin, počuti stisnjen v kot? Kaj zanj pomeni, da velja za tistega, ki v vojni izgublja?

Zgodovina nas zelo trdo uči, kako se v takem položaju odzivajo samodržci. Ne postanejo pohlevni in ne ustavijo napadov, ampak nasprotno. Putin je človek, ki mu ni težko izdati ukaza za ubijanje. Napad na Ukrajino ni njegova prva vojna. V boju s političnimi nasprotniki je bil pripravljen poseči po strupih (Litvinenko), moriti novinarje (Politkovska), zapirati politične tekmece (Navalni). Ko gre takšnemu človeku za nohte, pa postane še bolj nepredvidljiv in nevaren.

Z razstrelitvijo omenjenih 300 kilogramov razstreliva na treh različnih mestih v morju se je ta teden vojna premaknila z območja Ukrajine neposredno v Evropo, mesta eksplozije so le nekaj kilometrov od danskih teritorialnih voda. Eksplozije so bile pri danskem otoku Bornholm, ki je najbližje kopno, preden oba plinovoda iz Rusije dosežeta nemški Lubmin – pri čemer se Severni tok 1 povzpne na sam Bornholm in se nato spet spusti v morje. Območje napada je v točki med Švedsko, Dansko, Nemčijo in Poljsko. Velja si ogledati na zemljevidu: kraj napada je čez palec prav na sredini med evropskimi najbolj skrajnimi točkami. Putin obožuje simboliko.

Putin rožlja z jedrskim orožjem. Vsem se zdi, da zgolj rožlja. A je ogrožen, izgublja. Že drži, da Evropo mrcvari s plinom, računajoč, da si ne bo upala tvegati politične nestabilnosti, ki jo prinašajo visoke cene energentov in obet njihovega pomanjkanja leta 2023. Vendar mu gre za nohte. Mobilizacija brez dvoma ni racionalna poteza – s tem je ruski javnosti priznal, da stvari ne potekajo po načrtih. Toda kakšna bo njegova naslednja poteza – brez dvoma bo ruski javnosti hotel pokazati, da je šlo zgolj za trenutek šibkosti, nič več. Na neki način bo brez dvoma demonstriral svojo moč. Kje? Kako? Kaj bo storil zdaj?

To niso več vprašanja za politike, geopolitične analitike, ekonomiste in vojaške strokovnjake, ampak za psihologe in morda celo psihiatre. Na drugi strani ni razumen človek, nasprotno: Putin postaja z zaostrovanjem vojne vse bolj nepredvidljiv, togoten. Ne vemo, kakšna bo njegova naslednja poteza. Ne vemo niti, kako togoten je. Ne vemo, ali bi ga vojska ustavila, odstavila, če bi želel uporabiti jedrsko orožje. Verjetno ne.

Dr. Jože Vogrinc v tokratni Mladini zapiše tole težko misel: »Nihče v resnici ne ve, pri katerem koraku vojne smo. Dejansko se vojna začne pred vojno napovedjo ali pa brez nje. Kar namočeni ste vanjo. Kdo je začel vojno? Kdo je kriv zanjo? Ali smo ‘mi’ (kdorkoli pač to je) že v vojni ali še ne? To so napačna vprašanja. Pravo vprašanje je, ali se je še mogoče ustaviti. Ali je mogoče identificirati glavna nakopičena nasprotja in se pogovarjati o njih z drugo stranjo?« Svetovna in evropska politika bosta morali nujno razmisliti, kam vodi vse skupaj. Ne potrebujemo več dokazovanja, da ima Evropa moralno kritje za današnje ravnanje v Putinovem preteklem ravnanju. Ne gre za to, ampak za točno tisto, kar zapiše Vogrinc: ali se je še mogoče ustaviti?

Putin se zdaj še bojuje s klasičnim orožjem na klasični fronti. In če neha uporabljati klasično orožje? In če razširi spopade drugam? Evropa bi se morala začeti pogovarjati s Kitajsko. Od nje je Rusija vse bolj odvisna, Kitajska pa bo prej ali slej začutila posledice evropske gospodarske krize. Zaostrovanje škoduje tudi njej. A Evropa ne želi prositi za pomoč Kitajske. Kaj ji še preostane?

Putin se ni zmožen umakniti. Tako kot noben samodržec pred njim. Ni dovolj reči, da mora Ukrajina v tej vojni zmagati. Začeti se je treba pogovarjati, iskati izhod. Ker sicer se lahko zgodi, da bo to obdobje zgodovina označevala kot čas pred vojno. Ali kot pravi Vogrinc: ne vemo, v kateri fazi vojne smo.