Spet banke

dr. Bogomir Kovač

14. 10. 2022  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Nobelova nagrada za ekonomijo že več kot petdeset let velja za najuglednejšo strokovno priznanje. Lavreate potrjuje kot nesporne znanstvene avtoritete, ekonomiji daje pečat prestižne družboslovne vede. Letošnji nagrajenci so kot običajno ugledni ameriški profesorji, Ben S. Bernanke, Douglas W. Diamond in Philip H. Dybvig. Bernankeja širša javnost pozna kot predsednika ameriške centralne banke, druga dva slovita bolj v akademskih krogih. Vsi trije so prispevali k boljšemu razumevanju vloge bank pri delovanju ekonomskih sistemov, zlasti v obdobju finančnih kriz. Banke, kreditni sistem in finančni kapital so temeljni dejavnik kriz in hkrati rešitelji razvoja kapitalizma. V tem tiči njihova demonska vloga. Bernanke je tu ponudil temeljni politično ekonomski okvir, Diamond in Dybvig pa modelske institucionalne predloge ukrepov. Njihova analiza je bila izčiščena, sporočila izrazito uporabna. Tudi zato je bila velika recesija 2008– 2013 manj usodna od finančne in ekonomske krize v tridesetih letih 20. stoletja.

Nobelova nagrada za ekonomijo je že desetletja odeta s kopico institucionalnih nenavadnosti in domala anekdotičnih zgodb. Ne sodi namreč v izvirni Nobelov nabor petih znanosti, temveč je nastala kot memorialna nagrada švedske centralne banke ob njeni tristoletnici leta 1968. Od samega začetka zato buri duhove. Ekonomija vendarle ni dovolj eksaktna in razvita znanost, ekonomisti pa so vseskozi kontaminirani s politiko. Zato jo je Alfred Nobel leta 1885 kljub prigovarjanju izločil, člani družine pa so nagradi nasprotovali tudi kasneje. Sveriges Riksbank je na koncu vendarle dosegla sporazum o njenem posebnem statusu. Toda igra s čaščenjem ekonomske znanosti ima tudi bolj profano ozadje. Na Švedskem je takrat politično cvetela socialdemokracija, Olaf Palme je bil leta 1969 izjemen volilni zmagovalec. Vodstvo Riksbank skrbi, da bodo socialisti ogrozili delovanje bank in tržnega gospodarstva. Želi si več strokovne avtonomije in politične neodvisnosti. Projekt »Nobelove nagrade« za ekonomijo naj bi ji zagotovil potreben ugled in moč. Postal je del notranje švedske politične igre, sredstvo želene javne veljave bankirjev in njihove (neo)liberalne agende. Letošnji trije nagrajenci so lahko svojevrsten hommage tej nenavadni bankirski dediščini.

To dvojno poslanstvo morda najbolje ponazarjata dva nagrajenca leta 1974, Nemec Hayek in Šved Myrdal. Prvi je najvplivnejši kritik socializma, drugi velja za razvojnega socialista. In prav Hayek je v svojem slovitem (na)govoru ob prejemu nagrade edini doslej kritiziral avro znanstvene rigoroznosti ekonomske vede in iluzije, da ekonomisti vedo, kako optimalno upravljati tržno gospodarstvo. »Znanstveni« socializem je tu samo druga stran zmote o »načrtnem« obvladovanju kapitalizma. Ekonomija je lahko zgolj vednost o iracionalnosti človeškega vedenja in neobvladljivosti trgov. Toda v ozadju Nobelove nagrade za ekonomijo stoji predstava, da ekonomski svet deluje kot fizikalni ustroj, da so družbeni odnosi podobni kemičnim reakcijam, lavreati pa odkrivajo njihove večne resnice. Velikih razkritij je vse manj, zmot pa več. Sholes in Merton sta bila leta 1997 nagrajena za finančne inovacije in strategije zniževanja tveganj. Toda njun laboratorijski finančni sklad LTCM je leto kasneje neslavno bankrotiral. Trgi očitno ne delujejo kot teoretski modeli, profesorji pa niso ekonomska božanstva.

Koga torej obtožiti za finančne krize, če vse finančne institucije in bankirji delujejo zakonito in se odločajo po relevantnih modelskih ocenah? Čudežni Greenspan na vrhu Fed pred Bernankejem je priznal, da je preveč zaupal bankam in »trgom«, da je podcenil hegemonijo financ in pohlep menedžerjev. To niso ekonomska, temveč politična, sociološka in psihološka vprašanja. Nobelovo nagrado za ekonomijo je zato dobil psiholog Kahlemann, morda bi si jo zaslužil tudi sociolog Bauman za svojo »pretočno modernost«. Likvidnost socialnega kapitala je danes zagotovo pomembnejša od solventnosti bank.

Finančne krize so v osrčju kapitalizma, finančni sistemi so namreč inherentno nestabilni, ker banke s krediti ustvarjajo denar ex nihilo. Bernanke je pokazal, da je v veliki depresiji ključno vlogo odigrala kriza bank, njihova nesposobnost transformacije prihrankov v investicije, vsesplošna zaustavitev kreditiranja. Propad bank v recesiji vodi v poglabljanje in dolgoročno depresijo, veliko stagnacijo družbe. Banke so posredniki in povezovalci tržne ekonomije, vzdrževalci njenega krvnega obtoka. Če odpove srce, tržna ekonomija propade. Zato sta potrebna skrbna regulacija in nadzor bank, pa tudi korporativna odgovornost za njihovo poslovanje. Bernanke je leta 2010 s Fed tvegal z izjemnim kreditiranjem gospodarstva, domala ničelnimi obrestnimi merami in radikalnim reševanjem bank. Njegov pristop je bil izjemen, toda uspešen. Diamond in Dybvig sta na drugi strani analizirala navidezno preprost bančni transfer denarja od varčevalcev do investitorjev. Problem je časovni horizont denarja, kreiranje likvidnosti bank je problem kratkoročne dospelosti depozitov in dolgoročnih kreditov. Njun model transformacije zapadlosti vidi v razpršenosti poslov in državi, ki s svojimi depoziti in krediti izenačuje časovne razmejitve in tveganja. Država preprosto deluje na dolgi rok, pomeni temelj zaupanja deležnikov. Banke so družbeno preveč pomembne, da bi jih prepustili trgom, njihovim lastnikom in menedžerjem.

Banke v sedanji krizi spet postajajo pomembne. Primarno krotenje stagflacije v državah OECD bo tokrat del monetarne, fiskalne in cenovne politike držav. Imamo več znanja in izkušenj tudi zaradi spoznanj in nasvetov letošnjih lavreatov. Toda reševanje bank zaradi večnega vzdrževanja kapitalizma ni prava rešitev. Postati bi morale most k njegovi transformaciji. Za to pa potrebujemo drugačne banke in nove nobelovce