Stari Grki bi vedeli

dr. Bogomir Kovač

21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Redno jesensko zasedanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) je minilo v potrjevanju prihajajoče recesije in inflacije, v soočanju z novimi krizami in starimi dilemami. Recesija bo prizadela večinoma razvite države, inflacija je širši globalni fenomen. Njena umiritev je postala osrednja skrb mednarodnih institucij. Restriktivna monetarna in fiskalna politika sta spet zapovedano makroekonomsko orodje. Toda primarna je stabilizacija cen, selektivna pomoč ranljivim skupinam je temu podrejena. Sporočilo je jasno. Svet se giblje po robu nove globalne ekonomske krize, političnega zaupanja v skupne ukrepe pa je vse manj. Zato kopni upanje v pametne rešitve. Napotilo MDS in SB glede prednosti dezinflacijske politike pred zeleno razvojno agendo je napačno, priporočene politike pa zgrešene. Ostali smo ujeti v stare zablode, brez napovedi, kako poseči v vedno bolj militantni svet globalnega kapitala in eksplozivne neenakosti. Slaba popotnica MDS in SB za črnoglede čase, ki prihajajo.

Politično-ekonomske razmere se od leta 2021 hitro poslabšujejo, geopolitičnim napetostim in vojnam med velesilami se pridružuje vedno slabše stanje svetovnega gospodarstva. Postkovidni odboj je prinesel zgolj tržna neravnotežja, pozitiven odboj rasti in zaposlenosti, pa tudi dvig cen in splošno negotovost. Napovedi gospodarske rasti se znižujejo, bolj v EU kot v ZDA, azijska gospodarstva s Kitajsko vred stagnirajo. Smo v zanesljivem trendu globalnega ohlajanja gospodarske rasti ob naraščajoči stalni inflaciji. Toda inflacija ni bila ciljna agenda zadnjih trideset let, po finančni krizi leta 2009 je v razvitih državah povsem izginila, kljub nekajkratnemu povečanju količine denarja v obtoku. Inflacijska enigma je imela številne razlage, od zniževanja stroškov zaradi tehnološkega razvoja in tržne globalizacije do pretakanja denarnih tokov iz realnega v finančni sektor. Tu sta tudi staranje prebivalstva in vedno večja neenakost, pa kriza socialne države, ki dolgoročno znižujejo raven želene potrošnje. Očitno je bilo reševanje finančne krize bolj namenjeno kapitalu kot ljudem.

Pandemijska kriza je logiko obrnila. Tu je posvečeno poslanstvo politike postalo reševanje ljudi. Ob ekspanzivni monetarni politiki smo v obdobju 2019–2021 dobili izrazito ekspanzivno fiskalno politiko. Primanjkljaji in zadolženost držav so se dramatično povečali in nenadoma niso bili več problem kot v obdobju 2009–2013. Zdelo se je, da so cene neobčutljive na to eksplozivno mešanico ekonomskih politik. Potem pa se je nenadoma zalomilo. Pri izhodu iz nenavadne pandemijske krize se je v hipu sprostila potrošnja, ponudba pa temu ni sledila. Splet ponudbenih šokov, prevlade kratkoročne finančne logike in borznega obvladovanja cen energentov, surovin in hrane je sprožil neobvladljivo destabilizacijo cen. Inflacija je postala toksični rezultat in ogledalo disfunkcionalnosti sodobnega kapitalizma.

Vzroki za sedanjo inflacijo so torej sistemski in niso prehodne narave, zahtevajo globlji in drugačen odgovor, kot so ga ponudili v Washingtonu. MDS se je postavil na klasično stališče. Inflacija je denarni fenomen, poganja jo pretežno povpraševanje, ogroža tržni informacijski sistem. Zato je primarni cilj dezinflacijska politika, čim hitrejša stabilizacija cen, tudi za ceno recesije in stagnacije. Toda sedanja inflacija je ponudbene narave, posledica ponudbenih šokov. Banke ne morejo priskrbeti energije in hrane, lahko pa višje obrestne mere hitro zaustavijo potrošnjo in gospodarsko rast. Centralne banke, tudi ECB, bodo torej najprej povzročile recesijo, ki naj potem umiri cene. S sedanjo inflacijo energentov in hrane se spopadajo predvsem vlade, tudi z zamrzovanjem cen, pokrivanjem izgub podjetij, s socialnimi transferji. Kombinacija fiskalne, dohodkovne in cenovne politike je tu odločilna. Monetarna bi jih morala pri tem podpreti in ne obratno.

Temeljno vprašanje je, kdo bo plačal inflacijski zapitek, kdaj in kako. Tu gre za tri zablode. Prva pripada inflacijsko-plačni spirali. Nižje plače se zdijo pogoj za brzdanje stroškovne inflacije, manjša potrošnja po logiki reči umirja cene. Toda višina plač ni odločilna za inflacijo, rast nominalnih plač namreč nikoli ne ulovi inflacije. Drugo razkriva prikrita inflacijsko-profitna spirala. Inflacijo bolj vzdržuje ekscesno ravnanje vodilnih podjetij kot globalnih oligopolistov, ki obvladujejo borze in globalne verige vrednosti. Ti diktirajo visoke cene in kujejo ekstremne dobičke. In na koncu visoke obrestne mere onemogočajo zadolževanje držav. Višja zadolženost pa je edino sredstvo za želeno državno krotenje inflacije in financiranje zelene razvojne agende.

Nasveti iz washingtonskih soban so daleč od teh spoznanj. Krizo iracionalnega kapitalizma lahko reši zgolj skupek ekonomskih nekonvencionalnosti. Breme stabilizacije cen in izhod iz recesije nosi fiskalna in ne monetarna politika. Zato bi morali zaustaviti rast obrestnih mer in povečati monetarno financiranje državnih primanjkljajev. Z regulacijo cen in spremembo trgovanja bi morali kratkoročno reševati trge energentov in hrane. Sprostitev ponudbenih verig zahteva liberalizacijo svetovne trgovine in ne nove blokovske delitve. Zviševanje plač in višja obdavčitev ekscesnih profitov nista greh, temveč potrebno zdravilo. In ne nazadnje potrebujemo mir, omejevanje ameriške militaristične zahodne hegemonije je zgolj druga stran zamejitve vzhodnih avtokratičnih režimov.

Inflacije in dolžniške krize ne more rešiti globalni spopad finančnega in političnega kapitalizma, še manj zablode dosedanjih ekonomskih politik. Kaos je izjemen in EU je njegov epicenter. Ekipa von der Leynove pa bi morala odstopiti, preden se EU ne sesede vase. Ta kriza ni politično-ekonomska, temveč eksistencialna. Pandorina skrinjica je odprta in stari Grki vedo, kaj to pomeni.