Težave s sredino

Janko Lorenci

21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Kolumna

Na predsedniških volitvah bo najbrž zmagal politični sredinec, ki pa bo moral v drugem krogu premagati predstavnika skrajne desnice. Ta je torej v Sloveniji trdno zasidrana. Kako uničevalno deluje, tudi če ni na oblasti, vidimo v razkrajanju javne tv.

Skrajna desnica se lahko na oblast povzpne le, če ji to omogoči zmerna, tako imenovana sredinska politika, ki je praviloma najpogosteje na oblasti. Kaj pravzaprav pomeni prava, neponarejena politična sredinskost? Najprej nesodelovanje s skrajneži. To je v demokratični Evropi politični standard, ki pa se po malem lomi. Enako pomembna je socialnost. Tu nastopi težava: levo- ali desnosredinska politika je sicer demokratična in liberalna, v isti sapi pa tudi bolj ali manj prežeta z neoliberalnostjo, miselno držo in prakso, ki socialnost uničuje – sesuva javno zdravstvo in šolstvo, povzroča visoko prekarnost, socialno negibnost (enkrat revež, vedno revež), kričečo neenakost itd. Ta prežetost je osnovna težava sredinske politike v Evropi in na Zahodu nasploh.

Sredinska politika ni most med skrajno desnico in skrajno levico, ampak tretja izbira za volivce. V Evropi je skrajna desnica marsikje res močna, skrajna levica pa je povsod šibka ali je ni. Če je ni, si jo je treba izmisliti: zlasti skrajna desnica razglaša za skrajno tudi tisto levico, ki zagovarja standarde, kakršne je še pred 30, 40 leti postavljala klasična socialdemokracija. Ti nekoč samoumevni standardi so postali »skrajnolevičarski« šele s prevlado neoliberalizma.

Kakorkoli, dejstvo je, da je politična sredina odpovedala. To se kaže v naglo sledečih si krizah, politični nestabilnosti, težavah ljudskih strank, krčenju srednjega razreda, vzponu populistov in skrajne desnice ... Prebivalstvo muči strah pred ekonomskim in socialnim padcem in izgubo nadzora nad lastno prihodnostjo. Tem strahovom se pridružuje ekološka tesnoba.

Podobno je v Sloveniji. SDS je skrajna desnica, nedemokratična, trdo neoliberalna in močna, skrajne levice pa ni. Za skrajno levo velja v sdsjevski propagandi Levica, ki edina jasno nasprotuje neoliberalnemu kapitalizmu, a je v bistvu klasična socialdemokracija z ekološkimi dodatki. Za preostalo parlamentarno sredinsko politiko velja, kar smo rekli za evropsko: vsaj deloma je prežeta z neoliberalnostjo, tako scela zagovornik statusa quo in prej zastopnik premožne manjšine kot večine. Zato novi levosredinski obrazi praviloma hitro izgubijo zaupanje in zato janšizem od časa do časa pride na oblast. To vrtenje v krogu je osnovni problem slovenske demokracije in razvoja.

Del takega začaranega kroga sta bili tudi Cerarjeva in Šarčeva koalicija. Kakšna je/bo Golobova?

Lahko smo v skrbeh, a za odgovor je še prezgodaj. Država je v zgodnji postjanševski fazi, v vrtincu globalnih kriz in v bistvu v izrednem stanju. Goloba še premalo poznamo,

Svoboda še ni izoblikovana, Levica kot nekakšen garant levosti koalicije je šibka, SD pahorjanska. Nauki evropskega dogajanja in naše sveže preteklosti pa so jasni: ne ostati pri psevdo ali invalidni levosredinskosti. Kar pomeni: tudi če zavračaš sodelovanje s skrajno desnico, tudi če si demokratičen in liberalen, vendar pa ne res socialen, delujoč v korist večine, ustvarjaš razmere, ugodne za skrajno desnico, nevarne za demokracijo in slabe za večino. To ne velja le za politiko, ampak tudi za medije z odkrito ali prikrito neoliberalno držo.

Nenarejena socialnost oziroma resna levosredinskost pomeni marsikaj, predvsem pa skrb za vitalne javne službe – zdravstvo, šolstvo, socialo, znanost, kulturo, pokojninski sistem … Torej sistematično investiranje države v dejavnosti, ki so temelj socialne države, skrbijo za varnost večine in so zavarovalna polica navadnih ljudi. Kaj pomaga, če je BDP visok in raste, a se steka le v malhe premožne manjšine. Potem lahko navaden državljan države z nižjim BDP, a čvrstim javnim zdravstvom, socialo itd. živi bolje in dlje kot njegov sotrpin v bogatejši državi z razsuto javno infrastrukturo. Dobre javne službe so jamstvo za močan srednji razred, za politično stabilnost in za to, da se državljani čutijo kolikor toliko varne, tudi če so revni in bolni ali onemogli od starosti. In iz njih se seveda z znanjem, kadri itd. napaja tudi gospodarstvo. Skratka, stanje javnih služb dolgoročno določa, kako živimo in se razvijamo.

Razmeroma dobro delujoče javne službe so bile temelj relativne slovenske uspešnosti in zmerne družbene klime. Govorile so, da je navaden državljan kar spodobno deležen materialnega in kulturnega bogastva družbe. Ta delež se pod pritiskom privatizerjev vseh vrst krči in to družbo razkraja. Zdravje javnih služb bo odločalo tudi o uspešnosti ali zgrešenosti Golobovega mandata. Zdaj se vse vrti okoli zdravstva. Kam ga pelje minister Loredan, sam zloglasna »dvoživka«, ni jasno, in že to je dovolj, da mu premier ne bi smel dajati slepega kritja, ampak bi moral resno vzeti tudi kritike.

V težavah pa so vse javne službe. To ni naključje, to je nujna posledica privatizerstva, tako lastnega neoliberalizmu. S tem smo znova pri ideologijah. Pomembne so, o njih se je treba pogovarjati, saj imajo, čeprav dozdevno abstraktne, izjemno konkretne posledice. Z neoliberalizmom okužene stranke se take razprave in s tem razčiščevanja lastne identitete seveda otepajo. Naši najtrši politični privatizerki sta SDS in NSi, a take drže so doma tudi v sedanji sredini. Zlasti Svoboda se bo morala, če noče biti muha enodnevnica, vprašati, kdo in kaj je. Sicer se bo oblastno izmenjavanje jalove sredine in skrajne desnice nadaljevalo. Ta tango pa zastruplja vso družbo.

Tudi zato Logar, lažni sredinec, predstavnik in funkcionar skrajne desnice, ki bi privatizirala vse, celo demokracijo, ne sme postati predsednik. Golob pa ne še en cerar.