Komentar / Za plače gre

dr. Bogomir Kovač

28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Trg dela v Sloveniji in EU doživlja od sredine leta 2021 nenavadne pretrese in velike premike. Brezposelnost je povsod rekordno nizka, inflacija znižuje kupno moč, plače in plačni sistemi so na prepihu. Plače postajajo osrednja politična tema, bolj v javnem kot zasebnem sektorju. Golobova vlada in sindikati so sredi oktobra 2022 podpisali dogovor o plačah in načrtovanih ukrepih. Dogovor prinaša dvig plač in napoved sprememb plačnega sistema do sredine leta 2023. Vlada si za zdaj kupuje čas in stavi na politični konsenz socialnih partnerjev. Toda recesija in inflacija ožita njen manevrski prostor. Uskladiti mora oba plačna sistema, javnega in zasebnega. Pri javnem bo morala dokončno rešiti dilemo, ali ga posodobiti ali opustiti. Za zdaj tu ostaja več rešitev, zmeda pa utrjuje najslabšo alternativo – kaotičen razpad sistema. Trg dela in dostojne plače so za Golobovo levosredinsko vlado temelj legitimnosti, pa tudi političnega preživetja.

Na trgu dela v državah OECD vlada že tri leta nenavadno obsedno stanje. Pandemijska kriza je najprej porušila vsa ustaljena razmerja glede načina dela, omejila je pretočnost delovne sile, porušila plačilna razmerja. Prekarnost v najširšem smislu je postala nova normalnost, hkrati pa so države na vse načine poskušale reševati zaposlenost. V obdobju pandemijske recesije je 57 milijonov ljudi izgubilo zaposlitev, toda visok odboj gospodarske rasti je hitro prinesel 66 milijonov novih zaposlitev. Brezposelnost je bila julija 2022 rekordno nizka, povsod primanjkuje ustrezne delovne sile. Shizofrenost ciklov in strukturnih nesorazmerij vsaj v EU poglabljajo starajoče se prebivalstvo in kaotični migracijski tokovi. Neskladje med povpraševanjem in ponudbo na trgu dela postaja vse bolj nevzdržno.

Rast plač je na drugi strani že desetletja šibka, nesorazmerna z rastjo dobičkov. Bolj je povezana z naraščajočo neenakostjo in padanjem sindikalne moči kot s padajočo produktivnostjo in naraščajočo zaposlenostjo. Nizke plače so stalnica neoliberalnih poslovnih modelov in ekonomske globalizacije, v EU z evrom so hkrati torišče tečajnih prilagoditev in tržne konkurenčnosti držav. Novo nevarnost prinaša sedanja inflacija. Nominalna rast plač nikoli ne ujame življenjskih stroškov, nižje realne plače pa najbolj prizadenejo slabše plačane delavce. Razmere v EU so nevzdržne. Podjetja in delodajalce pesti pomanjkanje delavcev, zaposlene in sindikate skrbi višina plač. Politične oblasti pa se bojijo, da bi se nezadovoljstvo ljudi z delovnih mest preselilo na ulice. Od tod direktiva EU glede minimalnih plač in kolektivnih pogajanj. V EU države kar 14 odstotkov BDP plačajo zasebnim družbam za zagotavljanje javnih storitev. Torej lahko zahtevajo na obeh straneh zaščito delavskih pravic in plač. Redistribucija moči sledi denarju.

Očitno v EU potrebujemo aktivno dohodkovno politiko. Plače niso zgolj strošek delovne sile, temveč vir dohodkov in povpraševanja, so temelj intelektualnega kapitala podjetij. Izhodišče sprememb je torej redistribucija dohodkov med delom in kapitalom. Analize ILO dokazujejo, da že štirideset let v večini držav delež plač v BDP pada, delež dobičkov pa raste. Inflacija ta nesorazmerja zgolj poglablja. To povečuje rast družbene neenakosti, ne pa gospodarske rasti. Preprosto, toda pregrešno spoznanje: višje plače so motor razvoja, višje investicije prinašajo večje plače in ne dobički. Zato torej potrebujemo drugačno ravnotežje med socialnimi partnerji, kolektivna pogajanja in socialni konsenz za rast realnih plač nad socialno opredeljeno minimalno plačo. Zveni paradoksalno, toda podnebne in plačne spremembe so za ljudi povsod po svetu enako usodne. In tu se začenja tudi slovenska saga o plačah.

Naš problem sta plačni sistem in raven plač v javnem in zasebnem sektorju. Plačni kaos je kljub zakonski ureditvi in sistemu kolektivnih dogovarjanj socialnih partnerjev na obeh straneh enak. Lomi se pri osnovnih plačah in plačanih dodatkih, minimalni plači in tarifnih razredih, bruto in neto izplačilih. Težava je očitna. Osnovne plače v plačnem sistemu so za vrsto tarifnih razredov (trenutno 23) nižje od zakonsko določene minimalne plače. Če bi upoštevali zakon, bi morali osnovne plače izenačiti z minimalno, kar bi ustvarilo spodnjo uravnilovko. Če bi potem nadgradili vsa plačna razmerja nad minimalno plačo navzgor, bi se plačni agregat in stroški dela bistveno povečali. In tega si očitno ne želijo ne v zasebnem in še manj v javnem sektorju. Imamo torej zakonsko in sistemsko rešitev, ki ni uresničljiva, zato redno kršimo zakone in izigravamo sistem. Tipično slovenska rešitev z očarljivim balkanskim pridihom.

Potrebujemo torej nov plačni sistem na obeh straneh. Ta vključuje postopno izenačitev osnovne in minimalne plače, vključitev dodatkov v osnovne plače, ustrezno nadgradnjo plačne lestvice, pa tudi povezanost plač in uspešnosti dela. Trg dela je veliko bolj dinamičen in odprt, zato so pravila in standardi eno, spremembe in pogajanja pa nekaj drugega. Prav tako je nesmiselno vztrajati pri enotnem plačnem sistemu v javnem sektorju, kjer vlada tokrat načrtuje nekakšno stebričenje posebnih poklicnih skupin. Z vsakim korakom pa se kaotičen razpad Virantovega sistema povečuje. Plačni vrtiljak vsem vladam povzroča podobne probleme in sproža primerljiva onegavljenja. Rešitve morajo biti postopne, toda ciljno usmerjene, z jasno reformno agendo. Inflacija je tu lahko celo zaveznik želenih sprememb.

Pri plačah so politične improvizacije nevarne, plačno dobrikanje volivcem pa vodi v polom. Janševa falanga je to izkusila v letih 2008 in 2022, levičarski motovileži pa v letih 2011 in 2019. Parcialno urejanje plač je poguba, sistemske rešitve pa so zahtevno opravilo. Najdražje so pri tem slabe spremembe in to ves čas počnemo. Golobovi z Mescem lahko naredijo zasuk. Eno je biti za luno, drugo ne pasti z nje.