Komentar / Peccatum originale

Vlado Miheljak

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Dva leva

»Zdaj, po koncu mandata, pa mislim, da je prav, da se usedem z vodstvom stranke in se pogovorim. Morda bo kdo v stranki menil, da jim bom s tem, ko se bom znova aktiviral, povzročal težave. Tega ne želim. Če pa bodo menili, da je v redu, če bom član, čeprav se ne mislim zelo aktivirati in biti politični aktivist, potem pa tudi v redu. Skratka, glede tega sem pripravljen narediti tako, da bo stranki prav.«
— Borut Pahor je izrekel črne napovedi za stranko SD (Siol. net, 29. 10. 2022)

»Dosedanji brazilski predsednik Jair Bolsonaro je danes napovedal, da bo ravnal v skladu z ustavo, ni pa v kratkem nagovoru omenil svojega poraza v nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev. Kot še poroča francoska tiskovna agencija AFP, pa je vodja njegovega kabineta Ciro Nogueira potrdil, da se bo začel ’proces predaje’ oblasti.«
— (STA, 1. 11. 2022)

Uf, sedaj pa lahko zavidamo že tudi Brazilcem. Ogromna dežela ima veliko »vojaških« izkušenj z reševanjem kritičnih stanj države. In dosedanji predsednik Bolsonaro ni le populist, avtoritarec, trumpist, zagovornik teorij zarote, uničevalec globalnega ekosistema, ampak je po poklicni in psihološki formaciji tudi vojak. Vojaštvo pa ima v Braziliji pučistične ambicije vpisane v DNK. Ko so v nedeljo zvečer njegovi privrženci, nezadovoljni zaradi neugodnega volilnega rezultata, s tovornjaki blokirali državo in klicali k vojaškemu puču, sta scenografija in koreografija močno spominjali na Čile v nekem drugem obdobju. In ker je prvi dan po porazu Bolsonaro molčal, je vse skupaj dejansko delovalo kot zlovešča napoved. A ko se je drugi dan vendarle oglasil, ni sicer eksplicitno izrekel, da je izgubil volitve, je pa napovedal tisto, kar v demokratičnem ustroju edino šteje kot samoumevno – takojšen začetek postopkov za prenos oblasti. V tem se razlikuje od Trumpa, ki še danes ne priznava volilnega poraza iz leta 2020. In v tem se morda še bolj razlikuje od Janše. Si lahko predstavljate, da bi pri razliki 1,8 odstotka, kolikor je Bolsonaro zaostal za Lulo, Janša, ki je večna žrtev volilnih prevar, krivičnih sodnih postopkov, pristrane medijske prezentacije, priznal tesen poraz? Nikdar, nikoli! Samo spomnite se volitev leta 2008, ko je Pahorjeva SD v fotofinišu prehitela SDS. Pred volitvami je prišlo do spremembe zakona in si moral na volišču pokazati volilni listič oziroma vabilo in osebni dokument. In na ljubljanskem Viču ponekod tega niso zahtevali. Tudi na mojem volišču ne. Takrat je Janša želel iz tega delati zgodbo, čeprav je bilo vse skupaj banalno, saj bi se volilni rezultat lahko spremenil morda šele pri »tretji decimalki«. A je vseeno želel ponoviti volitve. Ne spomnim se, da bi kdaj kasneje Janša čestital zmagovalcu volitev.

In prav zaradi Janše in janšizma v vsakdanjem in političnem življenju dežele je zelo pomembno, kdo bo od Pahorja prevzel predsedniško funkcijo. Zmaga sprenevedavega Logarja bi pomenila vračanje Janše na politično prizorišče skozi stranska vrata.

No, nič manjše breme za celotno politično podobo in usodo Slovenije kot vkorakanje malega Janše v predsedniško palačo, je morebitna vrnitev Pahorja »na kraj zločina«. Se pravi, nazaj v socialdemokratsko stranko, prek katere se je katapultiral v politično areno. Stranka je dolgo životarila v senci LDS. Kar je po svoje paradoks, saj so vrednote, ki naj bi krasile socialdemokrate, skladne z vrednotami nesporne večine državljanov in državljank. Razlogov, zakaj torej ni zavzela svojega potencialnega prostora, je več. Najprej, ker stranka ni znala zares pretrgati popkovine s staro nomenklaturo ZKS, iz katere je izhajala, in drugo, ker se je alternativa stari partijski nomenklaturi izkazala za še slabšo. Pravzaprav je težko reči, kako je do tega prišlo. Namreč stara partija (ZKS) je bila unikum v vzhodnem in jugovzhodnem komunističnem svetu. Slovenije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni zaznamovala polarizacija partijska oblast – civilna družba. V Sloveniji je potekal boj med prodemokratičnimi pozicijami, ki sta jo skupno oblikovali v osemdesetih letih izjemno močna civilna družba in takratna (Kučanova) reformistična partija v spopadu s protidemokratičnimi pozicijami, ki so se osrediščile okoli Miloševićeve Srbije. Če je torej drugod potekal boj za polja demokracije med ljudstvom in partijskopolitično oligarhijo, je pri nas potekal boj med Ljubljano in Beogradom.

Verjetno obstaja več razlogov, zakaj SD kot naslednica tega političnega kapitala reformne ZKS ni znala izkoristiti. Po eni strani zato, ker je bila – v nasprotju s takratno LDS – praktično brez intelektualnega zaledja, ki bi mislilo koncepte in vzpostavljalo kritično refleksijo in distanco. In to stanje se je po prevzemu »mladoturkov«, ki jih je poosebljal prav Borut Pahor, še utrdilo. Stranka tako nikoli ni zmogla, znala, hotela kritično presoditi Pahorjeve vloge pri razpustitvi socialdemokratskega vrednotnega okvira niti ni znala vzpostaviti kritične distance do njegove kohabitacije z Janšo. Pahor je Janši in njegovi politiki nenehno dajal vsaj pasivno, neredko pa tudi aktivno podporo.

Pravzaprav je vloga Pahorja v SD polna paradoksov. Začel je s presenetljivo zmago na volitvah 2008, ki je bila bolj posledica razpada stare LDS in životarjenja ter umiranja na obroke nove LDS in Zares, kot pa rezultat genialnosti Pahorja in SD. Preprosto se je umestila na izpraznjeno mesto imperialne liberalne demokracije. Po vsakih naslednjih parlamentarnih volitvah in po dveh nekritičnih nominacijah njihovega Pahorja na predsedniško funkcijo je je bilo manj.

In kot taka je stranka z največjim »naravnim« potencialom obsojena na životarjenje. Z vrnitvijo Pahorja ali brez njega.