Komentar / Rabljev nasmeh

Bernard Nežmah

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Pamflet

Mnistrica za kulturo Asta Vrečko je napovedala ukinitev Muzeja osamosvojitve Slovenije. Trije najmočnejši argumenti so, da je bila njegova ustanovitev projekt zadnje Janševe vlade, da se s to temo posredno ukvarjajo že trije drugi muzeji in da ima prepičlo zbirko arhivskih predmetov oz. dokumentov.

Zadnji je absurden: kako naj ima komaj ustanovljena institucija, katere namen je zbirati vednosti o procesu osamosvajanja, že na samem začetku bogate depoje? Osamosvojitev leta 1991 je prelomni dogodek v nacionalni preteklosti. Ga je vreči na smetišče zgodovine zgolj zato, ker je bil vanj na strani pozitivcev vmešan tedanji obrambni minister Janez Janša in bo objektivno pomenil tudi njegovo hvalnico? Pred leti je bil ustanovljen Lutkovni muzej. Smo takrat poslušali, da je to nesmisel, ker da to področje pokrivata že gledališki in etnografski muzej? OK, toda ali lahko potem rečemo, da je osamosvojitveni muzej manj pomemben od lutkovnega? Brez osamosvojitve pač ne bi imeli države in tudi ne ministrice za kulturo, ki ga danes ukinja. No, terminološka razlika, pravi, da ga bo združila z Muzejem novejše zgodovine v nov javni zavod. Kar je preobrat – nove institucije ne bo preprosto priključila velikemu muzeju, ampak bo ukinila še tega. S pomočjo besednjaka o reorganiziranju muzejev bo zamenjala aktualna direktorja. A cena kadrovske čistke je v prvi vrsti pokop muzeja osamosvojitve. Je to s stališča spoznanja zmaga ali izguba?

Kinoteka je minuli teden gostila poljski film, med drugim tudi leto 1970. Režiser Tomasz Wolski je prišel v arhivih do posnetka tajnih telefonskih pogovorov med partijskim, policijskim in vojaškim vrhom, ki je nad demonstrante v Gdansku poslal tankovske in oklepniške enote, ki so pobile 44 in ranile več kot tisoč protestnikov. Dokumentarni film, prikazan s strani oblastnikov oziroma prek njihovih pogovorov, ni nikogar obtoževal, ampak le hladno kazal tehnologijo vladanja komunistične partije. Posebej pomenljiv je bil povod – inflacija, ki je udarila po ljudeh. In številke? – Za 11 odstotkov dražje so bile ribe, za 16 pšenični kruh, za 32 marmelada. Gledalec nehote pomisli na aktualne skoke cen pri nas in na poljskega liderja Vladislava Gomulko, ki bi si leta 1970 samo želel, da bi imel pod seboj Golobovo ljudstvo. Nevarnega vpliva poljske kulture na slovensko zanimanje o lastni preteklosti se ni bati; v dvorani nas je bilo le pet.

Lahkotna opustitev muzejskega projekta osamosvajanja implicira, da to ni zgodovinska epopeja, temveč nekaj tehničnih strategij, ki jih je v poldrugem letu izpeljala Demosova vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Nad tem je zdaj zgrožen celo predsednik države Borut Pahor, ki je napovedal obisk pri predsedniku vlade, ker nasprotuje ukinitvi muzeja, saj opozarja na njegov državotvorni pomen.

In kaj bi bilo raziskovalno polje nastanka slovenske države? Vsekakor tudi zgodovina pred letom 1990, delo tržaških intelektualcev Franca Jeze in Borisa Pahorja že v šestdesetih letih, spogledovanja predsednika »vlade« Staneta Kavčiča 1967-1972 s konceptom slovenske avtonomnosti in seveda prepoved kakršnegakoli članka ali misli, ki bi stremela k slovenski državi tja do konca osemdesetih, ki jih je s policijskim in sodnim aparatom onemogočala vladajoča zveza komunistov. Če pomislimo, da je bila leta 1984 izkoreninjena ideja o državni samostojnosti, je fascinantno, kako je v sedmih letih iz nič zaživela v stvarni državi. Orjaško delo za osamosvojitveni muzej.

Prejšnji mesec je časnik Dnevnik odpustil kolumnista sociologa dr. Tomaža Mastnaka, v zadnjih letih minucioznega kritika vladajočih pogledov na vojno v Ukrajini, kovida, antitrumpizma. Pisca, ki uteleša temeljno idejo Evropske unije, katere prva vrednota je dopuščati najširše polje idej, ki so lahko tudi provokativne in vznemirjajo vladajoče javno mnenje. Mastnak sicer ni provokator, njegovi spisi so grajeni na močni argumentaciji. In ne le danes. Leta 1986 je napisal komentar, zaradi katerega Mladina 17. januarja ni izšla. V njem je navedel razloge, zakaj nasprotuje, da bi Branko Mikulić postal predsednik jugoslovanske vlade in končal na sodišču, kjer mu je grozila zaporna kazen zaradi žaljenja državnega voditelja. Medtem ko smo drugi publicisti mešetarili z metaforami, ker si pod pretnjo pravosodja nismo drznili poimensko kritizirati visokih politikov, je on svoje nestrinjanje preprosto zapisal v najbolj direktni obliki. In se potem virtuozno branil na sodišču: ni agitiral proti Mikulićevi izvolitvi, izrazil je le svoje mnenje, ki je negativno. Če pa je že to kaznivo dejanje, potem v državi sploh ni dovoljena kritika. In na koncu zmagal ter nam vsem preostalim dal pogum, da smo njegovemu principu pisanja sledili tudi v svojih člankih. Lahko pa bi zgodovina tekla drugače, ko bi se mu glavni urednik zahvalil rekoč, da končuje sodelovanje z njim, ker hoče dati prostor novim avtorjem. Brez podpore uredništva in kolegov na Mladini Mastnaku in drugim, ki smo vznemirjali politiko, bi leta 1991 tudi ne doživeli osamosvojitve. Še ena kost za muzej osamosvojitve.

Pred nami je sicer finale predsedniške tekme. Kandidatki Nataši Pirc Musar, ki se predstavlja kot zagovornica človekovih pravic, so v teve soočenjih novinarji večkrat zoperstavili njena odvetniška pisma, v katerih v imenu svojih klientov grozi sindikalistom, krogu okoli kirurga Erika Breclja etc. Ona se je začudena odzvala: ali res ne razumete mojega poklica pravnika? Ima seveda prav, vse je legalno in profesionalno brezhibno. Toda, ko bi danes še vedno imeli javne usmrtitve in bi za predsednika kandidiral rabelj, bi se ta na očitke o dolgi vrsti trupel odzval – vi ne razumete mojega poklica, samo izvajal sem pravico!

Ob Dnevu spomina na mrtve je imel v Ljubljani nagovor župan Zoran Janković, ki pa se ni s pieteto spominjal umrlih, ampak je udaril po izdajalcih in žalni govor zaključil z napovedjo, da bo na volitvah glasoval za Pirc Musarjevo. Prišel bo v zgodovino blasfemij: edini, ki je žalno svečanost izrabil za volilno agitacijo. Kandidatka pa je vljudno sprejela podporo.