Pravica izbrati lavreata

Bernard Nežmah

28. 10. 2022  |  Mladina 43  |  Pamflet

Prvi krog tekme za predsednika je prinesel same zmagovalce. Zmagoviti Anže Logar je občutno prejel več podpore, kot njegova stranka spomladi, Nataša Pirc Musar je krepko ugnala Milana Brgleza, za katerim je stal premier in dve vladni stranki, a poraženi je udaril z napovedjo veličastnega združevanje strank Svobode in SD, Vladimir Prebilič je v solo akciji presenetil z dvoštevilčno podporo, Sabina Senčar je podvojila rezultat stranke Resnica, celo Janez Cigler Kralj in Miha Kordiš sta svoje pičle glasove prikazala kot dinamično akcijo populariziranja idej njunih strank v družbi. Duh večnega optimizma se je očitno razlil tudi med politike. Toda volilne izide je kot zmago prikazal tudi Robert Golob. Kako mu je uspelo? Njegov Brglez je zbral 15 odstotkov, medtem ko je spomladi sam s Svobodo pobral dobrih 34 odstotkov. Ker je vmes v stranko vključil še Listo Marjana Šarca in Stranko Alenke Bratušek, je imela njegova razširjena stranka na parlamentarnih volitvah 41 odstotkov. Če prištejemo še SD, so te štiri stranke s 47 pomladnih padle na 15 jesenskih odstotkov. Trikratni upad popularnosti bi moral na Golobov obraz prinesti zeleno skrb. Povsem faktično mu grozi ponovitev usode nekdanjega sanjskega zmagovalca Mira Cerarja ml., toda on se ne da in evforično napoveduje zmago v drugem krogu. Kot pragmatik zdaj stavi na Pirc Musarjevo. Bo torej odslej hvalil njen lik? V nedeljski izjavi v volilnem štabu je izrekel: zagotovo pa ne bomo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo, ker bi to Slovenijo vrnilo v mračne čase zadnjih dveh let in to si zagotovo nihče ne želi.

Na čelu vlade imamo voditelja, ki točno ve, kaj si ljudstvo želi, obenem pa odpravlja volitve kot svobodni akt, kjer volivec sam odloča in ne sprašuje premiera, če mu ta dovoli, da glasuje za kandidata Logarja. So nad tem avtoritarnim besednjakom poskočili osrednji mediji? Nak, nihče ga tudi ni vprašal, ali je on mali bog, ki izdaja dovoljenja, kdo je lahko izvoljen za predsednika.

Golob, ki je pred časom svojo politiko definiral kot maniro spoštljivosti do drugih, postaja najbolj napadalni politik. Njegova antagonistka SDS ni politična stranka, ampak mračna sila. Ko prinese dovolj glasov za razpis treh referendumov, tega ne vzame kot z ustavo predviden duel z vlado, ampak pobalinsko nagajanje.

V minulem desetletju smo često prebirali nasvete s strani nasprotnikov Janševe SDS, kako bi ta morala imeti drugačnega voditelja, ki ne bo dnevno polemičen in sarkastičen. In zdaj, ko se za predsedniški položaj poteguje Anže Logar, ki brez velikih grehov nastopa v pomirljivih tonih, tudi ko izreka kritiko, je očitek isti – Golob pravi, da bi tudi njegova zmaga prinesla mrak nad državo. Absolutna diabolizacija opozicije. Aktualni premier dobesedno ne prenaša nasprotnikov. Tudi medijskih ne.

Je kot predsednik slovenske vlade dal intervju časnikom ali televiziji, ki prakticirajo kritične prispevke do njegovega vladanja? Nismo ga opazili ne na Planet TV, ne v Demokraciji, ne v Družini, ne v Domovini in ne na Novi24. Njegova dolgoletna direktorska forma mentis je navajena le na naklonjene spraševalce. Toda stvar se tu ne konča.

Ob incidentu, ki se je pripetil direktorici 8. marca, je takoj prihitel pred kamere, a ni zatrdil, da bo kot vrhovnik državnih institucij poskrbel, da bodo nasilneža, ki jo je napadel, organi pregona intenzivno poiskali. Zadevo je izkoristil za svojo politično agendo in napovedal v naslednjega pol leta vojno sovražnemu govoru v medijih in na spletu. Čeravno policija še ne ve, kdo je storilec, vidi on dlje – točno ve, kdo so sprožitelji, ki državljane iz spodobnih bitij spreminjajo v kriminalce. Prva naloga ni najti akterja nasilnega dejanja, ampak obračun z mediji, ki da so resnični ustvarjalci nasilja. Preprosto, človek ni odgovoren za svoja dejanja, je le igrača v medijskih zankah. Temu se reče politični linč nad novinarstvom in spletom.

Medtem ko šef vlade pripoveduje, da so zakon o RTV SLO sprejeli zato, da nacionalko vrnejo ljudstvu iz krempljev politike, pa ne opazi, kako je javni medij, kot je list Ljubljana, že desetletje in pol propagandni stroj župana Zorana Jankovića. OK, v tem času ni živel v glavnem mestu, toda pred dobrim tednom je po medijih zaokrožila skupna izjava, ki so jo podpisali ljubljanski županski kandidati, od Levice do SDS. In kaj je združilo največje antagoniste? Vsi so izrazili apel županu, naj jim omogoči, da bodo v mestnem glasilu lahko nagovorili volivce. Plebiscitarno so bili enotni, da Ljubljana ni javno glasilo, ki odpira svoje strani za najrazličnejše ideje, ampak izključno propagira le dejavnosti župana Jankovića. Škandal nad škandali, da morajo potencialni župani malodane prositi aktualnega, da jim odpre vrata v javni medij. In Golob? Se je njegovo gibanje pridružilo tej zahtevi? Ne, on se je sestal z Jankovićem, ki je povedal, da sta se ustno dogovorila, kako bosta s svojimi mestnimi listami sodelovala po volitvah. Človek, ki toči aligatorske solze nad javno televizijo, pade v objem človeku, ki najbolj eklatantno zlorablja javni medij. In to vse pod mizo. Kaj sta se dogovorila, ne eden ne drugi nista razkrila javnosti. Volivcem to nonšalantno prikrivata.

Ljubljana je sicer mesto, kjer o vitalnih rečeh – sežigalnica, kanal CO, prostorski plan etc – odloča veliki župan. Toda to je le videz. Mestna občina je organizirala natečaj, na katerem prebivalstvo izbira, katero drevo v mestu, bo dobilo naziv - drevo leta. In kaj ima od tega drevesni orjak, ki tu živi že dolga desetletja? In kaj meščani? Pravico, da soodločajo o videzu mesta, v katerem je veličastno drevo rastlo enako in na istem mestu, tudi preden so ga razglasili za lavreata. A izbrani lavreat še začuden ne bo.