Vlado Miheljak

11. 11. 2022  |  Mladina 45  |  Dva leva

Komentar / Ime česa je Anže Logar?

(nedeljski vsedržavni test politične inteligentnosti)

»Ne gre namreč pozabiti, da je Anže Logar še vedno predsednik sveta SDS, najpomembnejšega organa stranke, ki določa njeno celotno politiko. Bil je tudi član vlade, ki je sprejemala neustavne in najbolj nedemokratične odločitve v sodobni Sloveniji in poganjala celotno družbo skrajno v desno. ... kot državljan si za predsednika nikakor ne bi želel človeka, ki ni iskren v odnosu do volilnega telesa. On je imel in še ima vse možnosti, da jasno pove: ’Da, bil sem zraven, molčal sem, čeprav se nisem strinjal. Žal mi je, danes mislim drugače in se distanciram od strankinega početja.’ Ampak tega seveda ne stori, zato ponavljam – zame je Anže Logar ime neiskrenosti do državljanov, ker se nam kot politik in človek predstavlja drugačen, kot je. Predstavlja se kot oseba brez sence, brez prtljage – a če se nahrbtnik, ki se ga tako trudi skriti, razveže, pade iz njega vse tisto, kar je na noge pognalo množico državljanov in državljank, ki je na parlamentarnih volitvah spomladi glasovala za drugačno smer družbenega razvoja ...«
— Iz intervjuja prvega predsednika Milana Kučana za Mladino (4. 11. 2022)

Zame osebno bodo nedeljske volitve bolj kot spopad dveh antagonističnih in konkurenčnih političnih pozicij predvsem svojevrsten skupinski, množični test inteligentnosti. Točneje, politične inteligentnosti volilnega telesa. Na teh volitvah me zares zanima zgolj in predvsem Logar. Bo resnično prišlo do prevare, kot se v teh dneh pogosto opozarja? Ne, nikakor. V tako poenostavljeno tezo je težko privoliti. Če bo izvoljen, bo prišlo kvečjemu do samoprevare volivcev in volivk. In če ga bodo izvolili, ga bodo pač imeli. Ne bo konca sveta. Bo pa to kaj povedalo o volilnem telesu. Pa da ne bo nesporazuma. Z vidika politične kulture ne bi bilo nič narobe, če bi volivci izbrali zvestega Janševega sopotnika ter imanentnega in eminentnega predstavnika janšizma. To morda za marsikoga ne bi bilo prijetno. Priznam, tudi zame ne. A treba bi bilo vzeti v zakup. Tako pač deluje demokracija. Nelagoden pa je občutek, da bi se volivci in volivke lahko samoslepili, da Logar ni (več), kar je vedno bil. Razen v času politične kampanje. O. K. Če bi stopil Logar pred volivce s svojo pristno podobo, s takšno, kot jo je gojil leta, takšno, kot smo jo poznali, nihče, ki je zavezan demokraciji, morebitni zmagi ne bi smel oporekati. Pač, ljudstvo se je odločilo. Ljudstvo je izbralo. In pika.

Sicer pa je vprašanje, ali je in koliko je Logar za potrebe kampanje sploh spreminjal stališča. Zdi se, da jih zgolj prikriva, se izmika odgovorom. Pa naj gre za družinski zakonik, janšistične pogrome nad mediji, umeščanje Slovenije v združbo najbolj avtoritarnih in populističnih evropskih spak, finančno ne/transparentnost njegove stranke, Janševo ignoriranje sodne avtoritete in pravne države ... ter celo za strpnost in zavračanje nasilja. Logar je ob napadu na Niko Kovač sicer kategorično obsodil vsakršno nasilje v javnem in političnem življenju, ni pa se opredelil do Janševih retvitov hujskaških komentarjev tega napada. So pa ob tem vprašanju odpovedali tudi mediji, ki organizirajo javna predsedniška predvolilna soočanja. Tako še danes, tri dni pred volitvami, ne vemo, kaj Logar meni o Janševem obsedenem tvitanju, v katerem iz dneva v dan, iz ure v uro, iz minute v minuto prepošilja ali sam generira ščuvaške vsebine.

Ko bomo torej šli v nedeljo na volišče, se bomo morali odločiti, ali damo glas trenutni nepristni podobi Logarja, ki mu manjka samo še značilni Pahorjev lasni pramen, ali tisti preverjeni podobi, ki smo jo vseskozi gledali in spremljali in jo bomo spet videli takoj po volitvah. Pa naj se za Logarja izidejo ugodno ali neugodno.

Dobro, kot kaže v tednu pred drugim krogom, bi ob kolikor toliko normalni volilni udeležbi, ki ne bi bila bistveno nižja od prvega kroga, moral Logar spopad razmeroma gladko izgubiti. Njegov maksimalni možni domet, če poleg svojih pobere bolj ko ne vse glasove Ciglerja Kralja in še kakšno tretjino glasov Prebiliča, je tam nekje do 350.000 volivcev in volivk ali 20 odstotkov volilnega telesa. Se pravi, da mora favorizirana Pirc Musarjeva zvabiti na volišča kakšnih 360.000 volivcev in volivk ali okrog 22 odstotkov volilnega telesa. Kar pomeni, da bo uspela, če volilna udeležba ne bo padla pod 42 odstotkov. Kar se verjetno ne bo zgodilo. Za primerjavo, leta 2017 je bila volilna udeležba v prvem krogu zgolj 44,24 odstotka, v drugem krogu pa je padla na 42,13 odstotka. Res pa je, da je takrat v drugem krogu ostalo doma veliko tradicionalnih volivcev desnice (SDS in NSi), ker v dvojici Pahor – Šarec niso prepoznali svojega kandidata. So pa tisti desni volivci, ki so šli volit, en bloc volili za Pahorja. Tako je Pahor v relativno tesni tekmi s pomočjo glasov desnice premagal Šarca.

V nedeljo ne bomo izbirali med idealnim in slabim kandidatom, kandidatko, ampak se bomo izrekali o janšističnem avtoritarnem populizmu. Če boste obkrožili Logarja, se boste izrekli za. Če boste ostali doma, prav tako. Če pa vam avtoritarni populizem ne ustreza, si boste morali vzeti čas za odhod na volišče in voliti Natašo Pirc Musar. Zgolj nekaj minut. Za primerjavo: v ZDA tisti, ki se želijo izreči proti trumpizmu in posledicam, ponekod čakajo ure v dolgih kolonah.

In tudi argument, da Logarjeva protikandidatka ni dovolj prepričljiva, tokrat ne šteje veliko. Večkrat sem že napisal, da gre tudi kritični demokrat vselej volit – s ščipalko na nosu.