Komentar / Čakajoč na Jacka Langa

Vlado Miheljak

18. 11. 2022  |  Mladina 46  |  Dva leva

»Volitve niso poroka, so javni prevoz. Ne čakamo na tistega pravega, ki bo absolutno popoln, čakamo na avtobus in takrat, ko ni direktnega, izberemo pač tistega, ki pelje bliže našemu cilju.«
— Krilatica iz proglasa protestne ljudske skupščine, ki je pozival na predsedniške volitve

Evforija ni trajala dolgo in ni povzročila takšnega izliva čustev, kot smo jim bili priča aprila po državnozborskih volitvah. Ampak v redu. Volivke in volivci niso izbirali med popolnim in slabim. Zato mnogi niso z navdušenjem obkrožali številke zmagovalke. A so jo vseeno večinsko izbrali. Tako je v kompetitivnih demokracijah najpogosteje. Pač, vsi koncepti in vsi kandidati/kandidatke so suboptimalni. Zato izberemo tistega/ tisto, ki pomeni »manjše zlo«.

Prepričan sem, da bo vsem (tudi mojim) izhodiščnim pomislekom navkljub Pirc Musarjeva dostojna predsednica republike. Nesporno bo, drugače od Pahorja, prevzela, kot se popularno reče, vlogo moralne instance in simbolnega varuha ustavnosti, zakonitosti, skrbi za človekove pravice ... Ne bo se treba pretirano ukvarjati z njo.

In tako kot smo v duhu navedenega poziva izbirali boljšega nacionalnega prevoznika, bomo v nedeljo volili lokalne avtobusne prevoznike. Na simbolni ravni bo najpomembnejši spopad v mestni občini Ljubljana. Kdo bo torej novi ali stari šef LPP? Zoran Janković je, s kratko prekinitvijo zaradi spodletelega izleta v državno politiko, na čelu Ljubljane vse od leta 2006. V tem času je s svojimi projekti neizbrisno zaznamoval mesto. Sam pogosto pravi, da je Ljubljana najlepše mesto. No, ne vem, nisem čisto prepričan. Kandidatov za najlepše mesto je na tem svetu res veliko. Ljubljana se po kakovosti življenja po večini urbanih meril ne more meriti denimo s svetovljanskim Dunajem, a je vsekakor lepša, bolj funkcionalna, bolj urejena, bolj do prebivalcev prijazna, kot je bila pred Jankovićevo ero.

Na Jankovićevo podobo se, kot na vsako osebnost, ki zaznamuje čas in prostor, veže tudi veliko negativnih ocen. Podobno kot Janez Janša je v številnih kriminalističnih preiskavah, predsodnih in sodnih postopkih. A razlika med obema je več kot očitna. Janković drugače od Janše prevzema sodne pozive, brani svojo nedolžnost in išče zadoščenje v sodnih dvoranah, Janša pred njimi. Na ulici.

Sicer pa so ocene dosežkov župana Jankovića in njegove ekipe različne. Tudi če odmislimo desničarske kritike, ki vsak ljubljanski projekt ocenjujejo z averzijo in skozi ideološka očala, se ocene Jankovićevega županovanja razlikujejo. Če ankete dobro ujamejo utrip javnega mnenja mesta, je velika večina prebivalstva zadovoljna. No, statistično zaključevanje, prosto po demoskopinji Noelle Neumann, velja za vse, ne za vsakega. A te posamezne kritike in nezadovoljstvo so neredko protislovni in nedosledni. Tako smo v teh dneh v kritičnem komentarju zasledili opazko, da je v Ljubljani vse manj zelenih površin. Empirično preverjanje te kritike nikakor ne potrdi. Ljubljana je zeleno mesto po vseh mogočih merilih. Največ kritik pa se zgosti okoli ocene neuresničenih in uresničenih projektov. Skupina različnih posameznikov, povezanih v pobudo Liste neodvisnih (ki se kljub napovedi ni odpravila na lokalne in županske volitve?!), mu med drugim očita neuresničenje projektov, ki so v ekskluzivni domeni države in je mesto z domicilnostjo pri njih zgolj obrobni partner (češ: »Ljubljana še vedno nima nove narodne knjižnice ali spodobnega narodnega gledališča«) in tudi, da »... dopušča, da se rušijo zgradbe, ki utelešajo zgodovinski spomin: padli so Kolizej, Šumi, kopališče Ilirija, v nevarnosti je Plečnikov stadion«. Hja, ne vem. Kolizej se je še v Ruplovem času sesedel sam vase, na Plečnikovem stadionu, ki je v slabšem stanju kot Pompeji, rastejo sredi nekdanje zelenice visoka samozasejana drevesa in grmovje, ker različne civilne in vrtičkarske iniciative onemogočajo vsakršno obnovo. A kritike pogosto sežejo tudi do urejanja ulic, kvartov in objektov. Kaj početi z degradiranimi prostori v mestnih središčih, je stara dilema številnih evropskih mest. Ko sem na začetku osemdesetih let študiral v Zahodnem Berlinu, so podobne razprave o skvotanju in instantnem funkcionaliziranju stavb in objektov potekale tudi tam. V obtoku so bile celo tako nore zamisli, kot je ta, da bi se morala mesta starati in umirati skupaj s prebivalci! Krasna koncertno-prireditvena dvorana Kino Šiška, galerijsko-razstavni prostor Cukrarna, nastajajoči Center Rog, ki so zrasli iz urbanih »ruševin«, so dokaz nesmisla takšnih zamisli. Mimogrede: v naših levičarskih krogih je vsak dvom o neupravičenem ekskluziviranju posesti zasedenega Roga in prelomljenih dogovorih začasnih uporabnikov z mestnimi oblastmi tabuiziran.

Morda potrebuje Ljubljana nekakšnega kulturniškega, intelektualnega Jacka Langa. Ikono, ki bo dala mestu velik vsebinski pečat. Tudi sam si ga želim. A naj, dokler ga čakamo, brez jamstva in velikega upanja, da ga dočakamo, župan ali županja žepne metropole žepne države (z)gradi splošno mestno, kulturniško, športno, transportno, sprostitveno infrastrukturo, na katero se bo lahko kakšen lang kasneje »usedel«.

O. K. Janković ni ljubljanski Jack Lang. Ni kulturni vizionar. Toda medtem ko čakamo takšnega vizionarja, je z veliko pomočjo mestnega arhitekta Koželja vzpostavil respektabilno mestno infrastrukturo. Ki bo na voljo, ko enkrat pride, če pride, ta Lang ali lang.

Predvsem pa se je treba vprašati, kako doseči zahtevane, delno upravičene, pogosto neupravičene spremembe v življenju in vodenju mesta, če nihče ne ponuja resnih alternativ. Ste videli listo županskih kandidatov in kandidatk? Khm. Nočem biti žaljiv, ampak ali bi vi imeli za novo županjo, denimo, Natašo Sukič? Aleša Primca? Samo vprašam.