Komentar / Katar-za

N'toko

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Žive meje

Letošnje svetovno prvenstvo v nogometu je naš srednji sloj postavilo pred navidezno moralno dilemo. V mesecih pred prvenstvom so se z vse večjo pogostnostjo nizali članki o grozljivem številu tujih delavcev, umrlih na katarskih gradbiščih, in hudih kršitvah človekovih pravic, ki si jih privošči nazadnjaški kraljevi režim. Vse glasneje se je govorilo o Fifini mafijski korupciji, podmiznih kupčijah, kraji javnega denarja … Netflix je o tem posnel celo serijo. Zahodni potrošnik je bil torej postavljen pred vprašanje: ali sem slab človek, če vseeno gledam prvenstvo in v njem uživam? Ali bi mi moralo biti nerodno, da že vse leto kričim o moralni dolžnosti, da se odpovemo vsemu, kar na daleč smrdi po Rusiji ali Kitajski, zdaj pa gledam Andreja Stareta v TV-studiu, okičenem z dekorjem zalivske teokracije? Bi mi moralo biti pri tem nerodno? Bi moral razmisliti o vrednotah naše družbe ali, bog ne daj, celo o svoji lastni vlogi v svetu?

Na srečo so za nas tu komentatorske strani, ki nam pomagajo manevrirati po moralnem zemljevidu kapitalističnega sveta. Liberalni mediji so na primer uprizorili performans ogorčenja, vsakodnevno so navajali nove krivice, ki jih delajo katarski despoti, in nam hkrati ponujali viralne trenutke simbolnega upora. Ste videli kapetane reprezentanc, ki so v znak podpore skupnosti LGBTQ nosili mavrične trakove? Ste videli nemške reprezentante, kako so med himno dali roke na usta v protest proti Fifi, ko jim je ta nošnjo mavričnih trakov prepovedala? Ste videli iranske navijače, kako so kljubovali tiraniji in opozarjali na ženske pravice? No, dragi gledalec, tudi ti si lahko eden izmed teh aktivistov – kajti tako kot oni sodeluješ v tem spektaklu kritično! Nisi le navaden potrošnik, si ozaveščen potrošnik!

Na drugi strani političnega spektra je medtem vladala tišina. Desni komentatorji, ki leto za letom udrihajo čez »islamiste«, so na temo katarske surovosti spisali komaj kako besedo. Nova24 ima v arhivu zgolj eno politično besedilo o prvenstvu, ki se ohlapno dotika pravic iranskih protirežimskih protestnikov, Demokracija pa celo implicitno hvali organizatorje, ker »ne bodo dopustili LGBT-propagande!«. Na liberalnem polu je slaba vest odpravljena s simbolnim aktivizmom, na desnem polu pa je odgovor iskrenejši: seveda lahko uživaš v prvenstvu, kaj pa je narobe s Katarjem? Kaj pa je narobe s tradicionalnimi vrednotami ali izkoriščanjem temnopoltih delavcev? Če kaj, je Katar pravična in bogata družba, ker temelji na naravni rasni hierarhiji, ne pa tako kot degenerirana multikulti Evropa!

A ne glede na to, kateri rešitvi katarske moralne dileme dejemo prednost, je končni rezultat enak: vsi gledamo tekme in prispevamo k zaslužku organizatorjev. In verjetno drži tudi ugotovitev Dina Bauka v nedavni kolumni: največji del gledalcev je hitro spoznal, da njihova participacija ali bojkot tako ali tako ne bosta spremenila ničesar, da prvenstvo vsekakor bo, in zakaj ne bi potem v njem vsaj uživali? Kot so pokazali organizatorji z »uvozom« gledalcev iz tretjega sveta, ko je bilo treba napolniti preveč prazne stadione, bi prvenstvo potekalo celo, ko ga ne bi gledal nihče. Neki ameriški komentator je to poimenoval »kapital, ki gleda samega sebe«. Podobno kot vse drugo izkoriščanje v svetu se vse to dogaja popolnoma avtonomno od naše volje ali moralne presoje.

Med obravnavo spektakla v Katarju lahko torej nazorno opazujemo, kako se prebivalci bogatih zahodnih držav učimo živeti v sistemu, ki ga vsi prepoznavamo kot krivičnega. Potrošniški srednji sloj, vsem floskulam o demokraciji navkljub, ne odloča o ničemer – celo pri tem, kaj bo konzumiral, nima besede. Resne odločitve sprejemajo bajno bogati in neskončno pokvarjeni tirani, pa še njih pri tem vodi slepi algoritem kapitala. Konzument lahko odloča zgolj o tem, kako se bo zaradi krivic počutil. Liberalizem in konservatizem pri tem ne ponujata različnih političnih rešitev, ampak zgolj različne psihološke strategije za sprijaznitev z neizogibnim. Liberalizem nam govori: »Ne skrbi, si dober človek, ker sočustvuješ z marginaliziranimi ljudmi,« konservatizem pa: »Ne skrbi, si dober človek, ker si delaven beli Evropejec.« Tako ali drugače pa si zaslužiš uživati v tem, kar ti je globalni sistem izkoriščanja vrgel na krožnik ali TV-zaslon.

Če bi kapitalisti seveda želeli, da se o zločinih v Katarju ne govori, bi verjetno lahko dosegli tudi to, tako kot so dosegli tišino o zločinih nad Palestinci v Izraelu ali nad Hutiji v Jemnu … Toda zakaj bi skrivali emirjeve zločine? Če potrošniki že morajo preizpraševati vulgarne ekscese kapitalizma, mar ni bolje, da to počnejo na primeru neke puščavske monarhije kot pa v lastnih državah? Ali ni bolje, da se zgražajo nad izkoriščanjem tujih delavcev na drugem koncu sveta kot pa tistih, ki jih gledajo na gradbiščih skozi svoja okna? Ali ni bolje žugati s prstom zalivskim klavcem kot pa razsvetljenim evropskim državnikom, ki zalivske klavce v zameno za nafto in zemeljski plin oskrbujejo z orožjem in neskončnim budžetom? Morda pa Katar za nas sploh ni pomenil moralne dileme, ampak nam je samo pomagal eksternalizirati, potujiti tiste resnične občutke krivde, ki prežijo na nas bistveno bližje domu.

V letu pred prvenstvom je slovenska vlada imela kar tri visoka diplomatska srečanja s predstavniki Katarja; na povabilo Boruta Pahorja je k nam na obisk prišel celo emir Al Tani. Seveda, šlo je za posle z zemeljskim plinom, pri čemer je Slovenija zgolj sledila zgledu nemškega kanclerja Olafa Scholza in njegovega potovanja po zalivskih državah. Zaradi častnih sprejemov, ki so jih države EU pripravile teokratskim kriminalcem, ni bilo nobenih protestov. Toda Slovenija ni zgolj vzpostavila trgovskih vezi z zalivskimi veljaki, ampak si z njimi deli tudi prakse izkoriščanja – pred dobrim tednom je Delo poročalo o ekskurziji slovenskih gospodarstvenikov na Filipine; ti možje so »prevzeli pobudo« in sklenili dogovor s tamkajšnjimi oblastmi za uvoz nekaj tisoč filipinskih delavcev v Slovenijo. Pohvalili so se, da gre za »izredno delavne ljudi, mnogi pa imajo že izkušnje z zalivskih gradbišč«. Tudi pri tem ni bilo slišati nobenega moralnega ogorčenja, saj smo v Sloveniji navajeni na katarske razmere naših gradbenih delavcev. Sočasno je Center za tujce poln indijskih delavcev, ki iščejo pot do evropskih plantaž, Slovenija pa s tem, ko jih zapira, skrbi, da bodo delali še malo ceneje. Ja, ta država ima s Katarjem precej več skupnega, kot bi si radi priznali.