Komentar / Veš, Golob, svoj dolg?

Vlado Miheljak

6. 1. 2023  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Nima pojma, kaj njen položaj zahteva.«
— Opozicijska kritika nemške obrambne ministrice Christine Lambrecht zaradi njene neprimerne komunikacije

»Pri obsodbi ruske agresije smo z opozicijo na isti strani.«
— Izpostavljeno sporočilo iz intervjuja z zunanjo ministrico Tanjo Fajon za Sobotno prilogo Dela (31. 12. 2022)

»… A nič od tega ni bilo mogoče. Intervju, ki je bil dogovorjen za najmanj debelo uro, se je nenadoma zaključil v 8. sekundi 61. minute, ko premier ni zmogel več skrivati svoje nejevolje. Nobenih podaljškov! A že na začetku intervjuja je bil nenavadno nataknjen. Ne trpi ugovorov, ti so zgolj bob ob steno.«
— Miran Lesjak v uvodnem pojasnilu k popolnoma spodletelemu intervjuju s premierom Golobom za Dnevnikov Objektiv (31. 12. 2022)

Potem ko smo na začetku junija odpremili Janševo vlado z vsemi njenimi akulturnimi prostaki (s kulturnim ministrom Simonitijem vred) na smetišče zgodovine, sem na stoti dan vladanja sedanje koalicije zapisal, da Slovenija vstopa v leto nič. Pač z asociacijo na film italijanskega neorealista Rossellinija o novem nemškem začetku na materialnih in moralnih ruševinah starega režima. Leto nič simbolno pomeni, da se po zaprtju mračnega poglavja Janševe vlade, ob nesebičnem sekundiranju bivšega predsednika republike Pahorja, za novo oblast izničijo vsi alibiji na račun nespodobnosti, surovosti in ekscesnosti prejšnje; da ne gre več računati, da bomo na kontrastu med staro in novo oblastjo gojili toleranco do nove. Dobro, jeseni, na stoti dan nove vlade, sta bili asociacija in krilatica še zgolj načelni. Zdaj se že konkretno kažejo rezultati novega štetja. Prav na silvestrovo se je to pokazalo v vsem razkošju. Na zadnji dan lanskega leta je nova slovenska politika, Golobova koalicija in nova predsednica republike, skupaj sporočila: Opustite upanje. Vse je drugače, pa vendar enako.

Nova oblast bo očitno gojila in celo poglobila Pahorjevo estradno in klovnovsko razsežnost politike. Klakočar Zupančičeva ni imela zgolj nerodnega protokolarnega zdrsa, ko je najprej junija na slovesnosti ob dnevu državnosti, potem še prejšnji teden ob dnevu samostojnosti uprizorila varietejski mimohod po rdeči preprogi. Kot beremo, se je udeležila tudi filistrskega dunajskega novoletnega koncerta. O. K. Njen okus, njena izbira. A šla je kot predsednica parlamenta iz koalicijske kvote, ki nam zaradi ogljičnega odtisa ne privošči več »govejega šnicla«, kar z vladnim falconom! Pač, ker je šla službeno, na povabilo avstrijskega kolega. In svoj potratni ekshibicionizem dodatno pojasnila, češ da se polet na daljni Dunaj »popolnoma nič ne razlikuje od tega, kako so potovali njeni predhodniki ali pa celo ministri prejšnjih vlad, ne samo državniki oziroma osebe na najvišjih državniških položajih«. Prav res. Besedo nam je vzela z jezika!

Dan prej je nova predsednica republike, ki je kandidaturo gradila na vzpostavljanju razlike med sabo in perverzno populističnim Pahorjem, sodelovala v sicer simpatični satirični oddaji Kva dogaja na nacionalki. Ne kot predmet satirične obravnave, ampak kot aktivna epizodna sodelavka. Očitno je sij žarometov tako zapeljiv, da se mu je težko upreti.

Urški Klakočar Zupančič in Nataši Pirc Musar lahko zabrusimo, kaj si mislimo, z besedami opozicijskega poslanca nemški obrambni ministrici, češ »Nima pojma, kaj njen položaj zahteva,« težje pa je vprašanje, kaj odgovoriti zunanji ministrici Fajonovi, ki smo ji sicer vseskozi očitali, da se ne zna emancipirati od svojega političnega očeta Pahorja, a smo hkrati večkrat poudarili in naivno verjeli, da bodo njene zunanja in mednarodna politika in pobuda prepričljivo drugačne od Janševe in Logarjeve. Zdaj pa ne le da sledi popolnoma neavtonomni in »neavtorski« politiki vlade nemškega kanclerja Scholza (svojega kolega iz socialdemokratske družine) in njegove zunanje ministrice Baerbockove, ki jemlje sapo tradicionalnim zeleno-alternativnim volivcem in volivkam, ampak celo brez zadrege razglaša, da ima o ruskem napadu na Ukrajino enako mnenje kot opozicija. Tudi če ne bi poznala Janševe zunanjepolitične pozicije, bi bila ta trditev skrajno sporna, saj kot nevedna ne bi bila kvalificirana za pomembno funkcijo. A ker med intervjujem sama poudari nekaj zelo spornih točk Janševe politike do vojne v Ukrajini, je njena trditev naravnost škandalozna. Zato se ne gre čuditi empiričnemu dejstvu, da se volilno telo njene stranke tanjša in topi kot Triglavski ledenik v vse toplejšem podnebju.

Toda če kdo še vedno ne verjame vse pogostejšim kritikam samopašnosti, arogantnosti in tudi že nizke dialoške zmožnosti nove oblasti, naj prebere intervju urednika Dnevnika Mirana Lesjaka s predsednikom vlade. Doslej smo namige in dokaze o hudih težavah z razumevanjem formalnih postopkov (denimo ob aferi Bobnar) in sploh demokratične kulture Goloba in nove oblasti dobivali v manjših odmerkih, zdaj jih imamo, v na silo skrajšanem intervjuju, v preobilju. Ta ponesrečeni intervju ni zgolj Golobova odgovornost, ampak tudi odgovornost vseh, ki se na različnih ravneh (od parlamenta do vlade) identificirajo z njegovo politiko. Menim, da je skrajni čas, da se zaprejo v klavzuro in še enkrat preigrajo, kaj in predvsem kako pravzaprav hočejo dosegati svoje politične in estradne cilje.

In naj jim kdo prišepne staro resnico, da kritična javnost od nekdaj daje politiki kredite v švicarskih frankih z oderuško fleksibilno obrestno mero.