Komentar / Zlati most

Heni Erceg

13. 1. 2023  |  Mladina 2  |  Hrvaška

Za obubožane Hrvate je bil nedavni božič precej žaloben, tako da ga je zlahka zasenčil drug božič, pravoslavni, ki so ga v organizaciji Srbskega narodnega sveta (SNV) praznovali nikjer drugje kot v Westinu, zagrebškem hotelu visoke kategorije. Predsednik SNV je pri vhodu sprejel hrvaškega premiera, nekoliko pozneje pa še podpredsednika srbske vlade in vodjo srbske diplomacije Ivico Dačića. Potem se je tam jedlo in pilo in imelo politične govore, namen vsega skupaj pa naj bi bila »sprava« med popolnoma odtujenima državama. Milorad Pupovac, predsednik SNV in koalicijski partner vladajoče stranke, je ugotovil, da se je s prihodom srbske delegacije »med državama izrisal zlati most«, čeprav je vsakomur jasno, da bo edina povezava med Hrvaško in Srbijo ostala trhla brv, vse dokler bodo v obeh na oblasti nacionalistični jastrebi.

Potem se je premier gostitelju, svojemu srbskemu koalicijskemu partnerju, zahvalil za lojalnost! Lojalnost komu? Njemu? Vodji zlonamerne nacionalistične stranke, ki je opustošila Hrvaško in poskrbela, da srbska manjšina spominja na izumirajočega beloglavega jastreba, saj je tako maloštevilna, da je izgubila celo pravico do javne rabe svoje pisave. Žaljiv cinizem, vsekakor močnejši od Dačićevega blebetanja, da se resda »ne maramo, vendar moramo živeti skupaj«.

Na praznovanju so se zbrali najrazličnejši ljudje, ni pa bilo predsednika republike ali – bog ne daj – kakega predstavnika Socialdemokratske stranke. Seveda ni manjkal niti neizbežni patriarh srbske pravoslavne cerkve, spoštovani Porfirij, ki je dan pred tem v božični poslanici delil politične lekcije o Kosovu. Tamkajšnji oblasti je očital, da »postavlja ultimate, izziva, izvaja nasilje in nemočnim Srbom neprestano grozi s pregonom in tiranijo, vse to pa spremlja zloslutni molk ali tiha podpora nekaterih vplivnih držav«. Spet smo torej poslušali staro mantro o ogroženosti Srbov, kjerkoli ti že so, ker Porfirij očitno še ni slišal za dolgoletno nasilje srbskih režimov nad Kosovci, niti ga ne skrbi resno izzivanje na meji med Srbijo in Kosovom, državo, ki si jo Srbija vztrajno lasti. Prav zato ga je z odlikovanjem počastil razvpiti Milorad Dodik, predsednik srbske paradržave znotraj BiH.

Srbski predsednik Vučić je torej na Hrvaško poslal delegacijo, da je ob dobri košti gradila namišljene mostove, sam pa je imel istega dne govor na pogrebu Mihalja Kertesa, katerega smrt ga je »navdala z žalostjo«, ker je bil »to človek, ki je nadvse ljubil Srbijo in katerega politično delovanje je zaznamovalo eno od najtežjih obdobij v novejši zgodovini naše države«. O katerem obdobju vendar je govoril? O tistem, ki se je začelo že leta 1988, ko je omenjeni Kertes vodil tako imenovano jogurtno revolucijo in v imenu satrapa Slobodana Miloševića spodkopaval oblast v Vojvodini, zaradi česar ga je ta razglasil za človeka, pomembnega za prihajajoča leta, leta vojne, pustošenja, etničnega čiščenja v Hrvaški, Bosni, na Kosovu …

Kertes je tako postal načelnik okrutne Službe državne varnosti, pomočnik ministra za notranje zadeve in potem vodja zvezne carinske uprave od leta 1993 vse do Miloševićevega padca. Takrat je v sodelovanju z organiziranim kriminalom omogočil tihotapljenje nafte, mamil in še marsičesa, z denarjem od teh poslov pa so zalagali Službo državne varnosti, politični vrh in financirali vojno.

»Mihalj je bil do konca zvest domovini tudi v časih najostrejših ukrepov zoper njo in je svoje funkcije opravljal neutrudno, na sebi lasten pronicljiv način, prav tak pa je bil, ko je doživljal številne obtožbe. Sprejemal jih je z dvignjeno glavo, do konca verujoč v idejo, ki ji je posvetil vse svoje delovanje,« je vladar Srbije grmel nad mrtvaškim odrom vojnega zločinca, ki je na začetku devetdesetih let sodeloval pri ustanavljanju paravojaških enot v Hrvaški in Bosni, zaradi česar so mu rekli tudi minister za oboroževanje Srbov zunaj Srbije. »Zvestoba« ga je nato pripeljala na zatožno klop haaškega sodišča, obtožen je bil, ker je bil vpleten v zločinske dejavnosti skupaj z vojnimi zločinci Miloševićem, Ratkom Mladićem, Milanom Martićem in poveljniki JLA. Obtožen je bil tudi, da je od leta 1994 do 2000 na Ciper prenesel približno 38 milijonov nemških mark, prav tako udeležbe pri štirikratnem umoru, zagrešenem med atentatom na opozicijskega voditelja Vuka Draškovića. Toda vse te obtožbe so bile samo farsa v državi, ki tako kot Hrvaška skrbi za svoje vojne zločince in dobičkarje in jih varuje.

Na predvečer pravoslavnega božiča je srbski diktator blebetal o »pronicljivosti in zvestobi« nekega malo pomembnega zločinca, potem pa svojemu puršu Dačiću ukazal: »Daj, skoči no na Hrvaško, tisti z Zahoda to zahtevajo od nas, glej, da ne boš tam kaj sral, in dodaj kak črviv tram k ’zlatemu mostu’.« Medtem ko se je v hotelu Westin odigravala žalostna predstava z narejenimi nasmehi na obrazih hrvaške in srbske politične elite, je v Beogradu pogrebni govor predsednika države nad mrtvaškim odrom Mihalja Kertesa – enega iz plejade vplivnih hudodelcev, človeka, ki je dejavno oblikoval podobo Srbije v devetdesetih letih, pa tudi pozneje, obtoženca za vojne zločine in organizirani kriminal – deloval kot še ena prispodoba zanikanja vsakršne krivde Srbije za vojno in zločine.

Zato človeka zgodbe o političnih odnosih s tem represivnim režimom, ki zatira svoje državljane, med njimi tudi moje prijatelje, in se nenehno ozira po tujih ozemljih, razkurijo. Prav tako to, da kdo resno jemlje Dačićevo zajebancijo, naj, »namesto da tekmujemo v sovraštvu, raje tekmujemo v gradnji miru in dobrih odnosov«. In seveda »zlatih mostov«.