Komentar / Polavtomatski dežnik

Heni Erceg

27. 1. 2023  |  Mladina 4  |  Hrvaška

Tednik Feral Tribune je vsa leta obstoja, obstajal pa je dolgo, kot svojo blagovno znamko gojil satiro in še posebej neprizanesljivo fotomontažo. Tako je v burnih devetdesetih letih nastala tudi kultna fotomontaža, za katero smo uporabili fotografijo Feralovih urednikov, ki bosonoga in pokrita z rjuho ležita v zakonski postelji tašče pokojnega Predraga Lucića, čez njuna obraza pa prilepili glavi predsednikov, odgovornih za vojno in razdejanje, Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića. Predsednika se v postelji nežno objemata in smehljata. Ta naslovnica Ferala je povzročila pravi vihar, ne le politično negodovanje, se je pa znašla tudi na steni pisarne tedanjega glavnega urednika New York Timesa.

Prepričani smo bili, da se v težkih časih s smehom laže živi, toda časi so še kar težki, še težji kot takrat, humorja, smeha in še posebej satire pa v teh krajih ni več. Plačani oglasi, politična korektnost in oportunizem medijev so zadušili satiro, to radikalno kritiko oblasti; v glavnem je v mitelevropski Hrvaški vse smrtno resno. Tako lahko samo sanjamo o norih fotomontažah, ki bi jih bilo mogoče objaviti, recimo na račun predsednika države, človeka, ki relativizira vojne zločine in njihove storilce, ki te dni hrvaškim Srbom sporoča, da bodo morali nehati vojaško operacijo Nevihta imenovati etnično čiščenje Srbov – kot da ni bila točno to – in ki pravzaprav bolj kot vsi desničarji skupaj oživlja duha fašizma Franje Tuđmana. Dobro, premier, lažnivi demagog in naslednik prav tega objokovanega očeta domovine, mu je takoj za petami.

Ko razmišljamo o neizmernih možnostih in pomembnosti satire, lahko samo zavidamo sosednji Srbiji, ki se ponaša s prvorazrednim poznavalcem satire, predsednikom Vučićem, vedno pripravljenim, da spravi v smeh do solz ves »srbski svet« in zraven še celotno turobno okolico. Prav pred kratkim je, na primer, pojasnil skrivnost nekega starega videoposnetka, na katerem ga je v družbi pozneje obsojenega vojnega zločinca Vojislava Šešlja mogoče videti na vzpetini nad Sarajevom med vojaki, ki pobijajo vse, kar hodi po sarajevskih ulicah. Tako je za vedno ohranjen prizor, v katerem prihodnji predsednik Srbije s puško v roki in v družbi svojega partijskega šefa, četniškega vojvode, podžiga morilce obleganih Sarajevčanov. Posnetek se je v medijih v BiH pojavil nedavno, ravno ko je Vučićev sin Danilo na tako rekoč istem mestu nad Sarajevom proslavljal obletnico ustanovitve obskurne nezakonite Republike Srbske, zato je očka, ta otožni, vedno jokavi lik kot iz karikature, nemudoma odjezdil v eno od svojih televizijskih postaj – v resnici so vse njegove – in tam končno razkril, kako je bilo z njegovim sodelovanjem pri rušenju Sarajeva.

»To je fotomontaža!« je zakrakal lastnik Srbije in s tipičnim tremolom nadaljeval: »Nikoli nisem bil ostrostrelec niti nisem streljal … Vse so si izmislili in mi s fotomontažo v roke dali puško namesto dežnika. Pravijo, poglejte, to je Vučićeva puška, v resnici pa je dežnik!« Vidite! Dežnik! Res, menda ne bo ugleden član radikalne vojnohujskaške stranke po bojišču v dežju kolovratil brez dežnika. Vražji mojstri fotomontaže pa so mu v roke potisnili ostrostrelsko puško, njemu, ki je samo obiskal položaje, s katerih so zločinci leta in leta oblegali Sarajevo in pobili na stotine civilistov, tudi otrok. Vučić ni pojasnil, zakaj je redno obiskoval vzpetine nad Sarajevom, niti, zakaj je v okupirani hrvaški Glini bevskal o veliki Srbiji, niti, v čem je razlika med puško in dežnikom, če si prišel na položaje, s katerih se brez milosti uničuje neko mesto.

Če je omenjeni videoposnetek torej fotomontaža, to pomeni, da v resnici ni bil tam, prav kakor niti Tuđman in Milošević nista bila nikoli, vsaj kolikor vemo, skupaj v postelji, pa vendar sta, to vemo zagotovo, skupaj razkosavala Bosno in v medsebojnem dogovoru izvajala tako imenovano humano preseljevanje in etnično čiščenje, katerega plod je današnja odvratna tvorba Republika Srbska ali večno objokovana hrvaška Herceg-Bosna. Vedno seveda samo z dežnikom v roki. Nikoli s puško. Torej tako kot sedanji voditelji tukajšnjih bednih državnih tvorb, ki so imeli vsi po vrsti veliko raje dežnik kakor puško, danes pa se kurčijo, kako so ustvarjali svoje suverene svobodne državice. In kukali izpod vojaškega plašča nekdanjih srbskega in hrvaškega vojnega satrapa.

Recimo hrvaški predsednik, ki mitomansko slavi zločinca Franja Tuđmana, s prezirom blebeta o Bosni, zanika vlogo Hrvaške pri razkosavanju te države in zmanjšuje pomen zločinov, zagrešenih na njenem ozemlju. Mar ni v času, ko je Vučić z dežnikom branil položaje nad Sarajevom, s tem, ko se je izogibal neposredni udeležbi v vojni, ravnal enako? Ko se je s 27 leti na predlog ata Tuđmana »vpisal« na ministrstvo za zunanje zadeve in vojno preživel na varnem v prestolnici in se z dežnikom sprehajal med tamkajšnjimi kavarnami. Pozneje pa postal militanten zagovornik ureditve Bosne, oboževalec uniform in tovariš tistega zblaznelega Milorada Dodika, predsednika Republike Srbske. Ali hrvaški premier, ki je bil v medvojnem letu 1993 – medtem ko se je skušal ubogi Vučić z dežnikom zaščititi pred romanijskim dežjem, njegovi tovariši pa so na meščane Sarajeva sipali točo krogel – Vučićevih let in podobne pameti, takšne, ki ji je bilo jasno, da je bolje imeti dežnik v roki kot kroglo v glavi, in se je prav tako potuhnil v diplomacijo. Danes pa ta hrvaški dvojec bije neizprosno bitko v zvezi s tem, kateri od njiju je večji nacionalist in kateri je več prispeval k nastanku te brezupne države. V glavnem, kateri ima večjega. Dežnik, seveda.