Komentar / Mudi se, ni časa za demokracijo

Bernard Nežmah

10. 2. 2023  |  Mladina 6  |  Pamflet

V Mestnem logu v Ljubljani se je zbrala množica domačinov, ki se jim je podrl svet. Dobesedno. Zaradi gradnje veterinarske fakultete v njihovi četrti zabijajo globoke pilote, kar povzroča, da se domačinom od jutra do večera tresejo hiše, pokajo stene, s polic jim padajo predmeti, živijo kot sredi vsakodnevne vojne vihre. Oglasil se je odgovorni – ljubljanski župan, ki je povedal, da se tu ne da nič več spremeniti, pač - morda bi lahko inšpektorji preverili zvočni hrup.

V mestu vlada torej režim, kjer ima gradnja absolutno prednost pred življenjem meščanov. Urbanistična in gradbena administracija Ljubljane se pri izdaji dovoljenj ne ukvarja s presojo okoljskih vplivov. Če investitor sklene, da bo postavil megalomanski objekt, mu ga požegnajo. Če se bo cela četrt tresla kot sredi fronte, s takimi malenkostmi se ne bavijo. Kaj šele, da bi to vzeli v obzir in izdali dovoljenje le za gradnjo takšne stavbe, ki okoličanom življenja ne spremeni v pekel. Preprosto – tu lahko gradite le manjše objekte in to na tak način, ki je za lokalno sosesko čim manj moteč.

Pred leti je ustavni pravnik prof. Andraž Teršek napisal pronicljiv članek o nasilju sosedov v bloku, ki mirne duše cele dneve štemajo stene, da bi zamenjali v kopalnici nekaj ploščic, in izpostavil pravico človeka do bivanjskega miru. Zapis je ostal neopažen, spodbudil ni niti sociologov prostora, da bi temo gradbeniškega nasilja nad meščani vzeli za svojo. In živimo v času, ko sosedi v blokih preganjajo kadilce kot zločeste stvore, bagerji in vrtalniki pa imajo status naravne danosti, kot sta dež in veter. Prestolnica torej kot politika, kjer besede in protesti občanov niso topika, ki bi jo moral župan vzeti resno in ji odgovoriti z vsem spoštovanjem.

No, v Ljubljani celo mestni svetniki nimajo statusa političnega partnerja. Ko je opozicija sklicala izredno sejo o kanalu CO, jo je župan Zoran Janković skupaj s pohlevno četico Gibanja Svoboda ignoriral, niti prisluhniti ji ni hotel, kaj šele da bi se v mestni hiši odzval v dialogu, kjer bi skušal z argumenti pobijati njene poglede. Pač, naslednji dan je sklical tiskovko, na kateri je povedal, da v mestu opoziciji ne bo dovolil cirkusa. Mož je parlamentarno razpravo odpravil, češ da je to zanj le gostilniški pogovor. Skupina Pravna mreža za varstvo demokracije je v raztresenosti pozabila protestirati zoper eklatantno uničevanje bistva demokracije, kot je demokratični postopek izredne seje, ki jo skliče občinska opozicija.

Gluhost vladarjev, ki vladajo z dekreti, je posvojila tudi aktualna vlada. Malo pred kulturnim praznikom je sprejela sklep o ukinitvi Muzeja osamosvojitve, ki ga je združila z Muzejem novejše zgodovine ter mu sama izbrala novo ime Muzej sodobne in novejše zgodovine. Kot v časih Borisa Kidriča. Seveda ob opazni pomoči medijev, posebej se je izkazalo Delo, ki je šele po tednu dni objavilo pismo intelektualcev, ki nasprotujejo oblastniškemu postopku, ki je iz odločanja izključil vse institucije ukinjenih muzejev. Protestnega pisma zaposlenih muzealcev, ki so zgroženi iz medijev izvedeli, da so jih ukinili, pa niti ni priobčilo. Pri čemer v pismih bralcev gosti vsemogoče odmeve na to temo.

A ukinitev Muzeja osamosvojitve ima predzgodbo. Ob napovedi njegovega konca je v javnosti završalo in pred medije je takrat stopil premier Robert Golob, ki je tik pred drugim krogom predsedniških volitev povedal, da bodo postopek ustavili. Zdaj ga novinarji niso povprašali: zakaj ste se nenadoma odločili, da ga vseeno ukinete? Predsednik Happy End ima sicer navado, da se v neugodnih trenutkih potuhne za kak teden, potem pa ga mediji pozabijo izprašati po pojasnilih. Tokrat - zakaj ste se premislili in umaknili doslej z vsemi silami branjeno zakonsko uredbo, ki daje dodatek sodnikom in tožilcem? Vlada se je resda izgovorila na nasprotovanje svoje pravne službe, toda njeno nasprotovanje se ni zgodilo na dan napovedane uzakonitve, temveč že krepko pred tem.

Happy End se je sicer spremenil v nočno moro za vse, ki jim obljublja nagrade. Njegovega dodatnega plačila gasilcem in sodnikom zakonodaja ne predvideva, toda celo tam, kjer bi ga lahko izvršil, ga je nakazal drugam. V predvolilni kampanji je napovedal, da bo nagrado za direktorovanje GEN-I podaril nevladnim organizacijam. Sedaj pa je podpisal pogodbo z nekdanjim podjetjem in se nagradi odpovedal v korist GEN-I, ker je ta iz proračuna prejel polmilijardno pomoč. Nagrado je dal namesto nevladnikom kar veliki korporaciji.

Država sicer na svetovni lestvici koruptivnosti pada navzdol. Ni edina, korupcije v Ukrajini se je lotil sam predsednik Volodimir Zelenski, ki je razglasil, da je pritisnil na nekaj ministrov in visokih državnih uradnikov, ki so naslednji hip zaradi korupcije odstopili oz. jih je lastnoročno odstavil. Anemična sekretarka EU Ursula von der Leyen to zadovoljno sprejema kot borbo proti korupciji, čeprav je to dejanje samo po sebi koruptivno. Korupcije ne preganja absolutni vladar, temveč vestni in neizprosni uradniki.

Ko bi v Ljubljani človek postavil objekt, za katerega je zahtevana presoja okolja, bi nanj pridirjali inšpektorji, ustavili gradnjo ter ga sankcionirali. Je namesto policistov, ki preganjajo kmete ob Savi, ki se upirajo razlastitvam in gradnji zloglasnega CO, tja prišel inšpektor z odločbo, da projekt nemudoma ustavijo, ker ga gradijo mimo postave? In se pred kamerami podal še na magistrat, kjer bi izročil globo odgovornemu Zoranu Jankoviću?