Komentar / Učinkovitost
Niso »demokratične norme« tiste, ki vladi preprečujejo izpolnjevanje volilnih obljub. To jim preprečujejo koalicijske stranke same.
Pred kratkim nam je v članku z naslovom Učinkovitost novinar Dnevnika razkril bizaren podatek o tempu dela naše vlade. Ta se je že v koalicijski pogodbi zavezala k takojšnji odstranitvi ograje na meji, po dveh mesecih zavlačevanja pa je (verjetno zaradi protestov lokalne skupnosti) prejšnja ministrica za notranje zadeve tudi uradno oznanila, da bo odstranjevanje končano do konca leta. Kot razkriva Dnevnik, je osem mesecev kasneje odstranjenih le 11,6 km oziroma 5,9 odstotka ograje. In dodaja, da bi »s takšnim tempom vlada potrebovala osem let in dobre tri mesece za uresničitev koalicijske obljube«. Cinična pripomba žal ni bila daleč od resnice, kajti le teden kasneje so na ministrstvu napovedali, da bo odstranjevanje dejansko trajalo štiri leta, pri čemer bo izvajalec Minis porabil skoraj toliko denarja, kot ga je za postavitev. Opazovalci se lahko le čudimo, da bo vlada sodobne države, z vsemi finančnimi in kadrovskimi sredstvi, porabila štiri leta in sedem milijonov evrov za delo, ki bi ga lahko v dveh tednih opravila vsaka vaška skupnost z nekaj traktorji. In če je odvoz nekaj železja z rečnega brega zanjo večleten napor, kako bo postavila 20.000 stanovanj ali obnovila javno zdravstvo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pred kratkim nam je v članku z naslovom Učinkovitost novinar Dnevnika razkril bizaren podatek o tempu dela naše vlade. Ta se je že v koalicijski pogodbi zavezala k takojšnji odstranitvi ograje na meji, po dveh mesecih zavlačevanja pa je (verjetno zaradi protestov lokalne skupnosti) prejšnja ministrica za notranje zadeve tudi uradno oznanila, da bo odstranjevanje končano do konca leta. Kot razkriva Dnevnik, je osem mesecev kasneje odstranjenih le 11,6 km oziroma 5,9 odstotka ograje. In dodaja, da bi »s takšnim tempom vlada potrebovala osem let in dobre tri mesece za uresničitev koalicijske obljube«. Cinična pripomba žal ni bila daleč od resnice, kajti le teden kasneje so na ministrstvu napovedali, da bo odstranjevanje dejansko trajalo štiri leta, pri čemer bo izvajalec Minis porabil skoraj toliko denarja, kot ga je za postavitev. Opazovalci se lahko le čudimo, da bo vlada sodobne države, z vsemi finančnimi in kadrovskimi sredstvi, porabila štiri leta in sedem milijonov evrov za delo, ki bi ga lahko v dveh tednih opravila vsaka vaška skupnost z nekaj traktorji. In če je odvoz nekaj železja z rečnega brega zanjo večleten napor, kako bo postavila 20.000 stanovanj ali obnovila javno zdravstvo?
Primera ograje morda ne bi bilo treba omenjati, ko ne bi bil tako na las podoben izvajanju vseh ostalih zavez te vlade. Najprej so pompozne obljube, potem pridejo soočenja z interesnimi skupinami, potem protesti nezadovoljnih volivcev, na koncu pa razvodenela verzija iste obljube, ki naj bi se nekako po koščkih izvajala skozi več let. Takšen način dela je profesorica Barbara Rajgelj posrečeno opisala kot »manipuliranje po principu rezanja rešitev na tanke rezine«. »Jadro sprememb razdeli na majhne, nevidne rezine, in kjer ni jadra, veter piha v prazno.« Tako smo bili priča reformi zdravstva, kjer so pompozni načrti po trčenju ob interese zavarovalnic in Fidesa postali »22-članski strateški svet«, ki bo skozi daljše obdobje »analiziral stanje«. Nič drugače ni z reformo plačnega sistema v javnem sektorju, ki so jo v roke dobili direktorji in uradniki ter jo narezali na »stebre«, da jo bodo lahko kot salamo po koščkih nabadali še nekaj let. Tisti visoko opevani »spopad z draginjo« je po trčenju z interesi trgovcev na koncu postal zavihek na vladni spletni strani, kjer lahko potrošniki primerjamo cene. In na podoben način so od vseh delov koalicijskih obljub ostale le tanke rezinice, vlada pa vsakič lahko zatrdi, da nekaj dela … poglejte vendarle, koliko rezin smo že narezali!
Težko se izognemo primerjavi z delovanjem Janševe vlade. Tej lahko očitamo marsikaj, ne moremo pa reči, da je bila neučinkovita. Se spomnimo, kako hitro so se začele odvijati radikalne spremembe v praktično vseh državnih podsistemih? Zakoni so se spreminjali čez noč, celotna vodstva institucij so bila zamenjana, sredstva so se preusmerjala z bliskovito hitrostjo. Od medijev do policije, od javnih financ pa do migracij, vse se je zatreslo. Prebivalci smo spremembe občutili tako rekoč čez noč. Jasno, to niso bile spremembe na bolje, reforme niso bile pametne ali dobronamerne. Moramo pa si postaviti vprašanje, kako je lahko šibka, nepopularna Janševa koalicija, ki jo je iz tedna v teden držalo skupaj le razpadajoče okostje DeSUS in SMC in ki je bila neprestano soočena z množičnimi protesti, lahko tako hitro spremenila državne sisteme? In zakaj vlada Roberta Goloba z rekordno parlamentarno večino in veliko javno podporo ne more izpolniti niti simboličnih volilnih obljub?
Prvi refleks komentatorjev je, da Golobovo mencanje razložijo kot »spoštovanje demokratičnih procesov«. Janša se je pač požvižgal na procedure in usklajevanje, na strokovno ali javno mnenje, Golob pa vse to spoštuje in zato njegove reforme potrebujejo več časa. A če je to res, smo ravnokar izrekli najhujšo možno obsodbo »demokratičnim procesom«, saj so ti očitno narejeni na način, da celo najmočnejša vlada v naši zgodovini ne more uresničiti nobene volilne obljube. Še kupa železa ne more odpeljati z meje! Vsak normalen prebivalec bi se uprl takemu režimu in zahteval, da nekdo s trdo roko preseka birokratske vozle in izvede tisto, za kar je bil izvoljen. In če smo povsem iskreni, je bil Golob med drugim izvoljen prav zato, ker je odražal tovrstne »šerifovske« lastnosti. Ker je deloval kot zdravorazumski direktor iz šole Zorana Jankovića, ki ve, kaj je treba narediti, ki zna udariti po mizi in tudi povleči kako umazano potezo, če je treba. Ne nazadnje nam je to jasno sporočil na svojem prvem javnem nastopu, ko je na oder zakorakal z Janševim dolgoletnim sodelavcem Tonetom Krkovičem.
Zato lahko mirno trdimo, da niso »demokratične norme« tiste, ki vladi preprečujejo izpolnjevanje volilnih obljub. Nasprotno, to jim preprečujejo koalicijske stranke same. Izvedba reforme nekega sistema pač pomeni vojno z močnimi interesnimi skupinami, ki so si v njem zgradili svoje vrtičke in si ne želijo, da bi se karkoli spremenilo. In da bi zmagal v takšni vojni, moraš imeti močno stranko z enotnimi stališči, zvestimi kadri in aktivno bazo. Janša jo žal ima. Robert Golob pa ima stranko premožnih oportunistov, ki imajo vsak svoje karierne interese. Mnogi izmed njih, vključno z Golobom samim, prihajajo z vodilnih položajev velikih sistemov in želijo le ohraniti razmerja moči sebi v prid. Drugih kadrov dejansko nima, zato stranka deluje kot vozilo za »old-boyse«, da peljejo naprej svoje posle. Ali lahko pričakujemo, da se bodo ti ljudje šli vojno z zavarovalniškimi ali gradbenimi lobiji? Da bodo rušili sisteme, ki so jih sami gradili? Gibanje Svoboda je stranka kontinuitete, ki bo preživela tako, da volivcem daje lepe obljube, nato pa sklepa kompromise z vplivnimi direktorji in menedžerji. In to zlahka počne, saj njeni člani prihajajo iz istega sveta. Če pa volivci kdaj zaropotajo, se lahko vedno sklicuje na »spoštovanje demokratičnih procesov«.
Odstraniti ograjo je prekleto lahko. Težje je odstraniti interese za zaslužki. In tako kot je nekoč Cerarjeva vlada povozila voljo ljudstva in demokratične procese ter čez noč priskrbela milijonski posel za ožičenje meje neznanemu podjetju Minis, je zdaj Golobova vlada povozila voljo ljudstva in demokratične procese ter temu istemu podjetju uredila še en milijonski posel za odžičenje. Vmes se je moral zamenjati minister, ampak po vseh velikih besedah so javno-zasebni vrtički na ministrstvu ostali nedotaknjeni. In če se je zapletlo že pri tako majhnem vrtičku, kot je železje na meji, si lahko predstavljamo, kako učinkovita bo vlada z ostalimi reformami.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.