-
3. 3. 2023 | Mladina 9 | Za naročnike
-
Pred kratkim nam je v članku z naslovom Učinkovitost novinar Dnevnika razkril bizaren podatek o tempu dela naše vlade. Ta se je že v koalicijski pogodbi zavezala k takojšnji odstranitvi ograje na meji, po dveh mesecih zavlačevanja pa je (verjetno zaradi protestov lokalne skupnosti) prejšnja ministrica za notranje zadeve tudi uradno oznanila, da bo odstranjevanje končano do konca leta. Kot razkriva Dnevnik, je osem mesecev kasneje odstranjenih le 11,6 km oziroma 5,9 odstotka ograje. In dodaja, da bi »s takšnim tempom vlada potrebovala osem let in dobre tri mesece za uresničitev koalicijske obljube«. Cinična pripomba žal ni bila daleč od resnice, kajti le teden kasneje so na ministrstvu napovedali, da bo odstranjevanje dejansko trajalo štiri leta, pri čemer bo izvajalec Minis porabil skoraj toliko denarja, kot ga je za postavitev. Opazovalci se lahko le čudimo, da bo vlada sodobne države, z vsemi finančnimi in kadrovskimi sredstvi, porabila štiri leta in sedem milijonov evrov za delo, ki bi ga lahko v dveh tednih opravila vsaka vaška skupnost z nekaj traktorji. In če je odvoz nekaj železja z rečnega brega zanjo večleten napor, kako bo postavila 20.000 stanovanj ali obnovila javno zdravstvo?
-
Prihodnost sodobnega sveta se bo v veliki meri odločala na vojaških tleh Ukrajine. Danes postaja jasno, da konflikt med Rusijo in ZDA tod odloča o novi globalni politično-ekonomski ureditvi sveta. Zato rusko-ukrajinska vojna ne more biti niti kratka niti zmagovita, ni lokalna, temveč globalna. Dilema je preprosta. Ali bo globalna ekonomska povezanost sveta ostala pri stari evroatlantski ureditvi z ZDA na čelu ali pa bo evolvirala v nov multipolarni svet. Politično-ekonomska trilema je jasna. Proces ekonomske globalizacije zahteva miroljubno koeksistenco, politično kooperativnost in koordinacijo. Militarizacija je njihov kontrapunkt, vodi v politično dezintegracijo v nasprotju z ekonomsko integracijo. Strateški dokumenti in sporočila ZDA in Kitajske to izvrstno potrjujejo, EU trilemo doživlja neposredno, v živo. Bretton Woods je leta 1944 našel multilateralno in multipolarno rešitev sveta. Zmagala je ideja integracije in ne dezintegracije. Bo zahodni svet zmogel do leta 2024 najti podobno rešitev?
-
Janša nas je pehal na evropski vzhod, nova oblast je zasukala krmilo nazaj proti zahodu. To je pomembna, a v naši zunanji politiki tudi edina omembe vredna sprememba. Zdaj se damo znova pohlevno nositi glavnemu toku v Uniji.
-
Komentar / Ko se Magna ponovi pri kanalu CO?
Anglija. V trgovinah je zmanjkalo paradižnikov, jajc in druge zelenjave. Prizor, za katerega bi do nedavnega rekli, da je nemogoč.
-
Komentar / Laibach pred velikimi kijevskimi vrati
Pravzaprav je še najlažje v tem vrtincu jeze, sovraštva, averzije in norosti razumeti same Ukrajince. Ni nujno, da ti ubijejo starše, otroke, sorodnike, prijatelje, znance, dovolj je že, da ti nasprotnikove granate porušijo dom, ki si ga z ljubeznijo in muko gradil, da imaš težave z naklonjenim ali vsaj strpnim sprejemanjem in prepoznavanjem pozitivne podobe nasprotne strani. Iracionalnost in norost je pač normalna patologija vojnega časa in divjanja. A kaj je narobe storil Laibach, da so se organizatorji odrekli njegovemu gostovanju? Prav nič. Povedal je, da v Ukrajini poteka nekakšen proxy war, kot bi rekel Zbigniew Brzezinski, a je hkrati kar najbolj neposredno in nedvoumno prepoznal žrtev (Ukrajino) in napadalca (Rusijo) z nazorno prispodobo Davida in Goljata. Ni pa se hotel odpovedati poklonu ruski umetnosti: »Da ne bo pomote – obožujemo rusko literaturo, glasbo in umetnost. Ljubimo Dostojevskega, Bulgakova, Čajkovskega, Skrjabina, Majakovskega, Tatlina, Rodčenka in El Lissitzkega – če naštejemo le nekatere – in vedno jih bomo.« To je bilo dovolj za odpoved koncerta. Laibach je tako ostal pred velikimi vrati Kijeva, kot sta ta čas celo Hartmann in Musorgski, ki sta jim postavila veličasten in večen spomenik. A sama odpoved je bolj, kot bi bil izpeljan koncert, demonstracija avtentične evropske vizije in strategije – Evrovizije. Nedvomno, Ukrajinci so tokrat ravnali zelo evropsko!
-
Ne zdi se, da se v vladi sploh zavedajo, da se stvari v družbi zelo in hitro zaostrujejo – že shodov upokojencev, pa čeprav jih v ozadju organizira Janševa SDS, ne gre podcenjevati. Žal največji del krivde za zaostrovanje nosita vlada in njen predsednik Robert Golob. Ta se je v začetnem zanosu odrekel političnemu znanju in izkušnjam – kljub vsem opozorilom, da mora neizkušen politik, ko gre za javne finance, imeti ob sebi izkušene in modre ljudi. Javne finance niso proračun, javne finance se začnejo pri družbenem in socialnem dogovarjanju. S tem se sedanji minister za finance sploh ne ukvarja.
Iskanje brez piškotkov ni možno
