Grega Repovž

10. 3. 2023  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Uvodnik / Interesi

Malo se že pozablja, kako se je ob začetku vojne v Ukrajini odzval tedanji slovenski premier Janez Janša. Če smo res zlobni – malo je manjkalo, da ni začel hoditi okoli v maskirni obleki. Vojno v Ukrajini je Janša zagrabil kot priložnost, da se prikaže v javnosti kot nenadomestljivi vodja. In če bi verjeli njegovim takratnim izjavam, je s svojimi izkušnjami v slovenski desetdnevni vojni usmerjal malodane celotno evropsko politiko. No, to ni bilo res, ker so do njega iz znanih razlogov čutili odpor, pa tudi ta propagandna akcija je bila jalova in patetična.

Seveda je Janša nepomemben v celotni zgodbi, ki se odvija zaradi vojne v Ukrajini v Evropi in v svetu. A krize in vojne so vedno čas, ko je mogoče izpeljati stvari, ki bi bile v mirnem obdobju nezamisljive. To velja tudi za to vojno. Zaradi nje ali v njenem ozadju se dogajajo tektonski premiki. In ko se bo v nekem trenutku ta vojna tako ali drugače ustavila, se bomo zbudili v nekih drugih mednarodnih razmerah. Ne gre le za politiko, ampak za ekonomijo in zavezništva, ki nastajajo in zarisujejo prihodnost planeta in razmerja na njem.

Evropa, njene institucije in posamezne države, glede vojne v Ukrajini, tako kot sicer v mednarodnih konfliktih, nastopa s položaja moralne avtoritete, ki brani svoje in skupne vrednote. V resnici je to najbolj čista pozicija in to je tudi lepilo Evrope. Problem je, ker je treba biti, če se odločiš za takšno pozicijo, zelo dosleden. Evropa žal te doslednosti ne zmore – pogosto upravičeno. Zaradi Ukrajine, vojne in krize je na druge problematične države v Evropi in tudi širši regiji nenadoma »pozabila«. Na Poljskem je splav še vedno prepovedan, tam še vedno vlada avtokratska vlada, pravosodni sistem je še vedno na udaru, medije lomijo, aktivisti in kulturniki pa so preganjani. Poljska ni Rusija, a brez dvoma je avtokratska država. A ker so zaradi vojne interesi Evrope drugačni, na to nihče ne opozarja.

Smo napisali interesi? Da, interesi, ki izhajajo iz vojne, so prevladali. Enako velja za Madžarsko – nanjo Evropa pritiska le zato, ker njen predsednik Orbán koketira z ruskim predsednikom Putinom. Evropa tudi ne problematizira več avtoritarnosti režima turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. In to kljub temu, da je po neuspelem puču zaprl več tisoč ljudi, katerih usoda še danes ni znana, več deset tisoč ljudi je izgubilo službe, govorimo o univerzitetnih profesorjih, javnih uslužbencih, opoziciji in vseh le malo bolj svobodomiselno mislečih. Turčija je totalitarna država. A Erdogan je zaradi članstva Turčije v Natu nedotakljiv, dejansko k njemu hodijo s prošnjami, naj dovoli vstop Švedske v Nato. Je tudi pogajalec z Rusijo, ki ga Evropa potrebuje za dogovore z Rusijo glede prehodov hrane iz Ukrajine. A obstaja še en razlog za nedotakljivost: Evropa namreč Erdoganu plačuje (dobesedno plačuje), da ima zaprto mejo in preprečuje vdor beguncev v Evropo, plačuje mu za zadrževanje beguncev v taboriščih.

Vsega tega ne naštevamo zato, ker bi želeli Evropo prikazati kot nenačelno – to je tako ali tako očitno. A dejstvo je, da Evropa in njene države zaradi »višjih interesov« v vseh naštetih primerih odstopajo od svojih načel. Zaradi česar pa seveda položaj Evrope avtomatično postane neverodostojen – in to ne samo v očeh drugih avtokratov, začenši s Putinom, ampak tudi v očeh njenih prebivalcev, pa tudi vseh drugih mednarodnih igralcev, ki pa odkrito izhajajo najprej iz svojih interesov. Evropske države in njene institucije delujejo zmedeno, brez jasnega fokusa, vse skupaj deluje nepremišljeno in pogosto brez smisla. Enkrat gre za načela, drugič spet nadvladajo interesi. Dober primer je evropska okoljska politika. Na eni strani evropske institucije ustvarijo pritisk, da je treba do leta 2035 ukiniti proizvodnjo vozil na fosilna goriva. Celotna industrija hiti s spremembami, zdijo se neizogibne. A že v naslednjem trenutku Nemčija, država, ki naj bi bila gonilo tega prehoda s fosilnih goriv, blokira proces. Zakaj? Razlog je znan že leta: ker ima večino potrebnih surovin za ta prehod v rokah Kitajska. Z omenjeno zavezo se pač Evropa spravlja v popolno odvisnost od azijske velesile, kar pomeni, da je prehod na električna vozila dejansko samomor evropske industrije. A to ni novica – le nihče je ni izrekel, ker bi bilo to v nasprotju s cilji in načeli, ki jih je Evropa zagovarjala. In zdaj?

Evropa je zaradi svojih načel in predanosti pravu na eni strani ter svobodomiselnosti na drugi drugačna od preostalega sveta, brez dvoma boljša. Ne samo to: brez take Evrope in Evropske unije bi na primer Slovenija ostala v avtoritarnem Janševem režimu – ker ne bi bilo nikogar, ki bi ga ustavil. In na Poljskem in Madžarskem, pa še marsikje drugje v Evropi, bi bilo danes neprimerno slabše. Tudi mir v Bosni in Hercegovini se ne bi obdržal brez Evrope in Evropske unije. Kot smo zapisali, pa to preprosto ni več dovolj. Dovolj močan dokaz spremenjenih okoliščin je prav napad Rusije na Ukrajino. A zdaj gredo stvari že naprej, še hitreje, še bolj neizprosno. In vsi veliki igralci gledajo samo in zgolj na svoje interese.