Komentar / Zmeda v Jurskem parku

Vlado Miheljak

10. 3. 2023  |  Mladina 10  |  Dva leva

»Če odmislim ’nasprotno moštvo’, je tu še sistem, poln ’spečih dinozavrov’, ki so dodatna prepreka, da se v tej državi karkoli hitro premakne. Ampak saj veste, radi ’plešemo’ in vse prepreke bomo preskočili.«
 — Tina Gaber, po kvalifikaciji partnerka Roberta Goloba, o sovražnikih državne politike (Jana, 28. 2. 2023)

»Pot v to vojno je bila seveda zelo meglena, ko pa so Rusi enkrat prestopili meje Ukrajine s tanki, pa je ta vojna postala povsem črno-bela. … In vsi ti pozivi svetovnih in slovenskih mirovnikov so milo rečeno naivni in ne pomagajo predvsem žrtvi, tako da so skregani s to realnostjo, ki smo jo mi videli v Ukrajini.«
 — »Posebni poročevalec« POP TV Jure Tepina o barvi ukrajinske vojne (2. 3. 2023)

»Nekateri Slovenci so mi rekli, da (podpisniki pobude Ustavite vojno v Ukrajini!, op. a.) še vedno živijo pod vplivom Jugoslavije.«
— Ukrajinski veleposlanik je v družbi s slovensko predsednico republike kritiziral civilnodružbeno pobudo v deželi gostiteljici (Odmevi TVS, 2. 3. 2023)

Svoboda govora in izražanja vsekakor ne pomeni samo, da imajo ljudje pravico govoriti in izražati mnenja, ampak tudi in predvsem, da imajo pravico govoriti neumnosti in bizarnosti. A vseeno je treba biti dosleden. Ko so v času prve Janševe vlade – to so ponavljale v času druge in tretje – različne »ženske revije« začele objavljati pocukrane portrete in pogovore z Urško Bačovnik, predvsem in zgolj zato, ker je – partnerka, smo bili zgroženi. Sedaj se je začelo enako dogajati z novo Golobovo spremljevalko, ki je prišla na vrsto tudi in zgolj, ker je – partnerka. A bodimo realni, takih neslanosti Janševa partnerka nikoli ni stresala. Denimo, kot je tista iz zadnje Jane, o rešitvah problema čakalnih vrst za izbiro osebnega zdravnika: »Toliko se ukvarjamo s tem, kako bi skrajšali čakalne vrste v zdravstvu. Jaz pa pravim, da moramo poskrbeti, da bo čim manj ljudi sploh čakalo v vrsti. Rešimo vzrok, ne le posledic.« Pravzaprav res. Izsušimo morje, pa ne bo brodolomov. Ukinimo institut poroke, pa ne bo ločitev. Ukinimo šole, pa ne bo ponavljalcev ... pač, ukinimo vzrok, pa ne bo posledic … Tina Gaber je vsekakor posledica.

Ampak O. K. Preživeli bomo vse pomembne soproge, partnerke, starlete, influenserke, ki navdihujejo naše politike. Bolj zbuja skrb to, kako razumejo svoje poslanstvo in vlogo novinarji. Tako, denimo, »posebni poročevalci« komercialne POP TV v vsaki vojni, ki jo pokrivajo. In tako tudi v ukrajinsko-ruski. Vse od tistega sramotno navijaškega poročanja Valentina Areha ob napadu zavezništva voljnih na Irak leta 2003 je komercialna televizija razvila svoj prepoznavni slog »vključenega« (embedded) žurnalizma.

Žal je še vedno tako. Aktualni »posebni poročevalec« Jure Tepina je sicer o aktualnem vzdušju v Ukrajini in na bojiščih celo sramežljivo nakazal nekaj paradoksov, a potem izpeljal radikalni suspenz: od trenutka ruskega napada je postala resnica o vojni črno-bela. Hja, ravno v času črno-belih resnic morajo avtonomni novinarji na teren, na bojišča, da monokromatskim portretom in pejsažem dodajo barve, da poskrbijo za celovit mozaik in spekter resnice.

Vsekakor pa bi se kritično novinarstvo moralo začeti ukvarjati s problemom, ki ga zanemarjata slovenska država in diplomacija. Namreč, postala je prava moda, da se vsak tuji diplomat, ki ima pet minut časa, obregne ob deželo gostiteljico. Pa naj bodo to »nepravi« izidi volitev ali pobude civilne družbe. Zadnji tak eksces, bojim pa se, da nikakor poslednji, je uprizoril ukrajinski veleposlanik Andrij Taran, ki je za podpisnike mirovne pobude (v navzočnosti molčeče predsednice republike!) rekel, da so ti mentalno še vedno v Jugoslaviji. Češ da so mu to povedali »nekateri Slovenci«. Slovenci? Morda Janez Janša, ki ima precej podobno osebno zgodovino in zato podobne komplekse in frustracije kot veleposlanik? Ekscelenca pač ne razume, kaj (vse) je bila Jugoslavija. Medtem ko je bil njegov domet vzhodnonemški Frankfurt na Odri (kjer se je rodil kot sin sovjetskega oficirja), smo lahko Jugoslovani potovali, ne le v zahodnonemški Frankfurt na Maini, ampak kamorkoli drugam. Ne le v šoping, ampak tudi v kulturno, socialno, izobraževalno izmenjavo. In zato nam nič ni treba skrivati, tajiti. Mene osebno je Jugoslavija kulturno, umetniško, humanistično, družboslovno, športno etc. navdihovala in zadovoljevala. Mladega partijca in obramboslovca Janšo je ideološko ujela. Zato ima na Jugoslavijo zgolj slab spomin. Odšel je iz Jugoslavije in partije, a partija in avtoritarna forma države nista nikoli šli iz njega. Pri veleposlaniku je zelo verjetno problem podoben. Tudi on je zaradi prorežimske ujetosti ohranil zgolj slabe spomine na življenje v skupni državi. Namreč, kot preberemo na angleški Wikipediji, je Andrij Taran tudi sam končal sovjetsko artilerijsko vojaško akademijo. Kar mu je gotovo definiralo in zameglilo pogled. Prepričan sem, da kot pitomec in kasnejši oficir ni gledal filma Mož s kamero (Человек с киноаппаратом, 1929) Dzige Vertova, ki bi mu razkril, kako pogled definira podobo realnosti, pa Sadik (Nergebi, 1972) Gruzinca Čheidzeja, da bi dojel moč učakanosti, ter da je prešprical opus Andreja Tarkovskega, s poznim filmom Nostalgija (1983) vred, da bi spoznal, kako mladostne travme oblikujejo aktualne spominske vtise …

Tako pa Andrij Taran v diplomaciji deluje kot sovjetski večcevni raketomet ter sramoti in dela škodo predvsem trpečemu ukrajinskemu ljudstvu.