Vlado Miheljak

3. 3. 2023  |  Mladina 9  |  Dva leva

Komentar / Laibach pred velikimi kijevskimi vrati

(Evropska diplomacija, kolektivna iluzija ... Evrovizija)

»Vlade držav Ruske federacije, Združenih držav Amerike, zveze Nato in Evropske unije, nimate mandata za vojno! Ne vodite je na pragove naših domo v! Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate. In to odgovornost!«
— Zaključne besede iz poziva za mir sto slovenskih javnih osebnosti

»EU, G7 in Nato niso vojskujoča se stran v tej vojni. Vendar njihovi člani stojijo Ukrajini ob strani že od prvega dne ruske vojaške agresije – s humanitarno, finančno in vojaško pomočjo. Ne zato, ker bi si domišljali, da imajo mandat za vojno.«
— Šestnajst tujih diplomatov v Sloveniji v odzivu na poziv za mir (Delo, 24. 2. 2023)

»Medtem ko se preostala Evropa pripravlja na praznovanje svoje ideje svobode in solidarnosti 9. maja v Liverpoolu, bo Laibach Evrovizijo popeljal nazaj v Ukrajino – tja, kamor spada in kjer se zdaj odvija edina prava in resnična vizija Evrope.«
— Napoved koncerta Evrovizija skupine Laibach v Kijevu

»Za nas je zdaj vse rusko strupeno. Ruska literatura je zla, ruski jezik je zel, vse rusko povzroča samo sovraštvo. Vidim, da tega niste vedeli, vendar so vaše izjave povzročile precejšnje ogorčenje.«
— Pojasnilo kijevskega promotorja koncerta po odpovedi gostovanja skupine Laibach v Kijevu (MMC, 28. 2. 2023)

Pravzaprav je še najlažje v tem vrtincu jeze, sovraštva, averzije in norosti razumeti same Ukrajince. Ni nujno, da ti ubijejo starše, otroke, sorodnike, prijatelje, znance, dovolj je že, da ti nasprotnikove granate porušijo dom, ki si ga z ljubeznijo in muko gradil, da imaš težave z naklonjenim ali vsaj strpnim sprejemanjem in prepoznavanjem pozitivne podobe nasprotne strani. Iracionalnost in norost je pač normalna patologija vojnega časa in divjanja. A kaj je narobe storil Laibach, da so se organizatorji odrekli njegovemu gostovanju? Prav nič. Povedal je, da v Ukrajini poteka nekakšen proxy war, kot bi rekel Zbigniew Brzezinski, a je hkrati kar najbolj neposredno in nedvoumno prepoznal žrtev (Ukrajino) in napadalca (Rusijo) z nazorno prispodobo Davida in Goljata. Ni pa se hotel odpovedati poklonu ruski umetnosti: »Da ne bo pomote – obožujemo rusko literaturo, glasbo in umetnost. Ljubimo Dostojevskega, Bulgakova, Čajkovskega, Skrjabina, Majakovskega, Tatlina, Rodčenka in El Lissitzkega – če naštejemo le nekatere – in vedno jih bomo.« To je bilo dovolj za odpoved koncerta. Laibach je tako ostal pred velikimi vrati Kijeva, kot sta ta čas celo Hartmann in Musorgski, ki sta jim postavila veličasten in večen spomenik. A sama odpoved je bolj, kot bi bil izpeljan koncert, demonstracija avtentične evropske vizije in strategije – Evrovizije. Nedvomno, Ukrajinci so tokrat ravnali zelo evropsko!

Prepovedani koncert skupine Laibach v Kijevu je pomensko in simbolno nasičen portret ne le trenutne Ukrajine, ampak Evrope. Spomnite se prvih odzivov Evrope na napad pred enim letom. Sledilo je sistematično in histerično izločanje vsega ruskega iz evropskega prostora (izločili so umetnike, športnike, znanstvenike, celo pasemske mačke ...). Posledic še danes niso odpravili. S tem so dodatno homogenizirali rusko javno mnenje in oslabili opozicijo proti Putinovemu režimu. Evropa se v vojni svetov ni nikoli znašla. Nikoli ni oblikovala avtonomnih razmislekov in prevzela proaktivne vloge. Pa naj bo vojna v Iraku, Libiji, Siriji, Afganistanu ali pri nas na Balkanu. Ko je vzniknila vojna na Balkanu, je Evropa vztrajala pri zapovedani prepovedi prodaje in dobave orožja, čeprav ga je takrat imela le srbska stran. In hkrati frigidno nizala številne mirovne pobude, ki pa seveda niso premaknile Miloševićevega režima. Sedaj, prav nasprotno, pošilja orožje, ne daje pa mirovnih pobud. Še tiste redke, ki se pojavijo, vnaprej zavrže. Denimo kitajsko. Zakaj? Ker je Kitajska menda že opredeljena. A tisti, ki to pobudo zavračajo, pa niso? Da streljajo kozle politiki, je pač (politična) folklora. Da pa se spustijo na tako nizko raven gostujoči diplomati, je skrb zbujajoče. Že sama kolektivna javna reakcija na poziv za mir postavlja državo gostiteljico v položaj banana republike. Kaj takega se denimo v Nemčiji ali Franciji ne bi zgodilo. In nobene resne analize, zgolj posplošene fraze, brez zgodovinskega spomina, brez primerjav. Recimo primerjave s secesijo Kosova.

To pismo diplomatov spominja na zloglasno vilensko izjavo med pripravo za napad na Irak, v kateri so po nareku ameriškega »diplomata za posebne naloge« Brucea Jacksona indolentne evropske demokracije iz čakalnice za vstop v Nato (tudi Slovenija!) že dan pred nastopom Colina Powlla pred VS ZN zapisale, da so jih prepričali dokazi, ki jih je/bo državni sekretar predstavil. Nekaj let kasneje je na smrt bolni Powell spokorjeno priznal, da so bili »dokazi« ponarejeni in izmišljeni. Le da takrat v orkestru voljnih in poslušnih ni bilo Nemčije in Francije; ob napadu na Irak brez mandata ZN, ki je nepovratno vrgel svet s tečajev, sta ostali zadržani. Če se ne čudimo diplomacijam vseh teh novih »vilenskih« demokracij, tudi bananskega Združenega kraljestva, pa se zato čudimo podpisom diplomatov Nemčije in Francije. A težava niso diplomati (razni tuji in domači grobovški), ki so po definiciji brez hrbtenice, načel in avtonomije; ki za stališča nikoli ne zastavijo svojega ugleda in besede; ki razen degustiranja surovih ostrig in kaviarja nikoli v življenju niso ničesar tvegali. Težava smo mi. Po histerični kampanji za vojno v Iraku, za vstop v Nato, za posredovanje v Afganistanu, Libiji ... je to le še en kamenček v mozaiku slovenske pregovorne podredljivosti in vodljivosti.