Komentar / Koalicija Golob-Mesec-Janša

N'toko

31. 3. 2023  |  Mladina 13  |  Žive meje

Ta teden sem bil priča političnemu dogodku, ki bi se mi v preteklosti zdel popolnoma nemogoč. Robert Golob, Luka Mesec in Janez Janša so se povezali, da bi strli odpor poslancev Levice, SD, Gibanja Svobode in širše civilne družbe. Prav ste slišali: Golob, Mesec in Janša so združili moči, da bi ukrotili koalicijske stranke in njihove podpornike. Še več, to so storili s prav neverjetnim namenom: da bi lahko v zakonu o tujcih ohranili enega najbolj rasističnih členov iz časa ministrovanja Aleša Hojsa! Potem ko so se namreč koalicijske stranke in njihovi ministri že skoraj poenotili, da je treba sporni člen umakniti, je Mesec interveniral in z ločenim mnenjem pomagal Golobu spraviti člen skozi vladno usklajevanje, Janez Janša pa je koaliciji zagrozil, da bo sprožil referendum, če poslanci zakona ne bodo izglasovali. In tako je popolnoma diskriminatoren, protiustaven in protidelavski zakon pristal na mizah liberalnih poslancev, ki so ga z izjemo poslancev Levice pridno podprli.

Hojsov člen v zakonu o tujcih je bil sprejet leta 2021, veljati pa naj bi začel konec letošnjega aprila. Člen od družinskih članov tujih delavcev zahteva opravljen izpit slovenskega jezika, če želijo podaljšati dovoljenje za bivanje. In ker je po zgolj nekaj mesecih bivanja v novi državi za tujce to nemogoče opraviti, država pa nima na voljo niti dovolj izpitnih centrov, kaj šele tečajev in programov za različne jezikovne skupine, bodo številne družine ločene. Matere od otrok, žene od mož. Velika večina jih sploh ne bo vedela, zakaj so bili izbrisani. Že tako izjemno zahteven proces združevanja z družino bo za tuje delavce tako postal skoraj nemogoč. Gre za jasno in zavestno kršitev osnovne pravice do družinskega življenja, poleg tega pa tudi za hudo obliko diskriminacije, saj zakon zahteva izpit slovenščine le za določene skupine tujcev, ne za vse. In izpita kakopak ne zahteva od delavcev samih – ti lahko leta in leta garajo na gradbiščih, v skladiščih, kuhinjah in tovarnah, ne da bi morali poznati eno samo besedo slovenskega jezika. Ta pogoj se zahteva le od njihovih družinskih članov.

Kaj je združilo Janšo, Goloba in Meseca, da se vsi trije tako vneto zavzemajo za uveljavitev tega absurdnega Hojsovega člena? V osnovi vsi trije odgovarjajo na isti problem: kako slovenskim lastnikom kapitala na hitro priskrbeti čim več poceni delovne sile. In vsi vedo, da so najcenejši tisti delavci, ki prihajajo iz tujine prek agencij in drugih posrednikov – delavci, ki so popolnoma vezani na svojega delodajalca za vizum in stanovanje, ki so odrezani od družbe in nimajo nobenih informacij ali sindikalnega zastopstva. Ko jih več ne potrebuje, jih lahko šef enostavno odslovi ali zamenja z novimi. Če pa bi želel tak delavec ostati v Sloveniji, si tukaj ustvariti življenje, pripeljati ženo ali dati otroke v šolo – torej če bi se hotel dejansko integrirati –, pa nenadoma postane za šefa (in državo) bistveno dražji. Tak delavec je bolje informiran, uredi si samostojno bivališče, njegovi otroci so vključeni v javne sisteme, po petih letih pa bo morda upravičen celo do stalnega bivališča in s tem socialnih pravic. Šefi bi zato morali nekaj več od enormnih dobičkov, ki jim jih ti delavci ustvarijo, nameniti tudi šolstvu, zdravstvu in stanovanjem za njihove družine. Zato si vlade vseh barv prizadevajo, da bi tujim delavcem te možnosti omejile. In ko zmanjka vseh drugih ovir, uporabijo še magično moč slovenskega jezika: delavski družini postavijo kot pogoj izpit, ki ga ne morejo opraviti, pa se jih za vedno rešijo! Na njihovo mesto že prihajajo novi samski Slovaki, Indijci, Filipinci, ki ne bodo nikoli znali besede slovenščine, a se za njih »odpravljajo administrativne ovire«.

Pri tem se vse tri politične opcije čudovito dopolnjujejo, saj vsaka lahko svoji volilni bazi proda to umazano poslovno potezo na drug način. Za Janšo je stvar enostavna – svojim volivcem tako ali tako obljublja etnično očiščeno Slovenijo in kaznovanje tujcev. Robert Golob se lahko javnosti pokaže kot pragmatični menedžer, ki rešuje probleme v šolah in zdravstvenih domovih v občinah z več priseljenci … dobrohotno ponuja svojo roko županom in prebivalcem ter jim obljubi »integracijo« teh nezaželenih tujcev. V najbolj kočljivi situaciji pa se znajde Luka Mesec, ki mora biti res kreativen, da lahko Hojsov ukrep proda svojim levoliberalnim podpornikom. Po nekaj ovinkih v zagonetnem miselnem labirintu je minister za delo tako prišel do res izjemnega argumenta za sistemsko diskriminacijo: s tem bomo osvobodili albanske žene, ki so žrtve patriarhata! Saj veste, kakšni so ti albanski moški, ne? A ni že čas, da po njih udari trda roka države in »osvobodi« njihove žene z grožnjo deportacije?

Inovacija seveda ni Meščeva lastna, ampak zgolj posega po politikah drugih evropskih držav. Te politike, ki združujejo feminizem in ksenofobijo, je pod pojmom »femonacionalizem« dokumentirala raziskovalka Sara R. Farris. Prikazala je, kako se države pri uvozu tuje delovne sile vse bolj sklicujejo na feministične vrednote, da lahko omejujejo socialne in delavske pravice tujcev, predvsem muslimanskega izvora. Tako lahko postavijo realno stanje na glavo. Ovira za vključevanje nenadoma niso več izkoriščevalska delovna mesta, kjer tujci (moški in ženske!) pogosto delajo po 12 ur na dan, niti nedostopna stanovanja ali nemogoči administrativni postopki, niti pomanjkanje dostojnih programov za tuje delavce in njihove družine … edina ovira k integraciji so patriarhalni moški! Vloga države tako ni v odpravljanju izkoriščanja in neenakosti, ampak v kaznovanju že tako najbolj izkoriščenih delavcev.

Koalicija Golob-Mesec-Janša nam je razodela čudovito fikcijo liberalne demokracije. Ne glede na barvo vlade bo ta sledila nareku gospodarstva in povečevala presežno izkoriščanje, vključno s tem, da bo dovolila zaposlovanje tisočih brezpravnih tujih delavcev prek nereguliranih posrednikov. In ne glede na ustavo, zakone in lepe obljube ministra Meseca bo vlada skrbela, da ti delavci ostanejo brezpravni, ko so enkrat tu. Zgodbe o ekstremnem izkoriščanju agencijskih delavcev, kakršne so prejšnji teden prišle na dan iz Tuša, se bodo pod mandatom najbolj levega ministra v naši zgodovini le še množile. Mi lahko izbiramo le med tem, kako se bomo ob tem počutili. Ali hočete interpretirati rasistično razslojevanje delavcev po narodnosti kot upravičeno kazen, kot pameten menedžment ali kot dejanje ženske emancipacije, je vaša stvar … zgodilo se bo v vsakem primeru. In edini, ki lahko razblinimo ta blef in preprečimo širjenje izkoriščanja, smo organizirani delavci sami.