-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Za naročnike
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Hrvaška
Komentar / Ko jagenjčki obmolknejo
Je to le še ena netema, kakor bi se izrazil hrvaški premier, ki je tako odgovarjal na vprašanja o kaznivih dejanjih svojih birokratov, ali pa je delček podobe brezglave države, ki deluje samo še po zakonu inercije, kot pokvarjeni avtomobil pelje po klancu navzdol? A morda gre vendarle za temo, v resnici bivanjsko, saj zgodba pripoveduje o živinorejcu iz Dalmacije, ki je nedavno dobil odločbo, da mora premestiti 300-glavo ovčjo čredo, menda »v nasprotju s predpisi nameščeno v staji v bližini stanovanjskega objekta«. »Stanovanjski objekt« – je sploh treba ugibati? – je le drugo ime za turistične apartmaje, katerih lastnik se je pritožil, da mu »ovčji smrad« kvari posel.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Ekonomija
Odmeven propad dveh ameriških bank in ugledne Credit Suisse v Evropi je pretresel globalno finančno industrijo. V turbulentno politično-ekonomsko pomlad 2023 stopamo z novimi tveganji in dilemami. Finančni svet velja že dolgo za kompleksno, težko obvladljivo dejavnost. Zaradi narave denarja in vloge bank vnaša v tržni sistem inherentno nestabilnost, financializacija sodobni kapitalizem vse bolj pogosto zapleta v finančni kaos. Zato sedanja bančna kriza ni niti nenavadna niti nepričakovana. Bančni sistem temelji na zaupanju in to se lomi v grozeči psihozi globalnih kriz in vojn. Ne gre torej za posamične primere slabih bank, temveč za sistemski problem. Zasuk monetarne politike centralnih bank, vedno znova luknjičava regulativa in pohlep bankirjev so trije standardni povodi tudi tokrat. Centralne banke stojijo pred dilemo obvladovanja inflacije ali finančne stabilnosti. Vlade tičijo pred izbiro želenih razvojnih sprememb in visoke zadolženosti. Banke so ponovno zgrešile pri menedžiranju tveganj. Reševanje sistema z večno privatizacijo profitov in socializacijo izgub pa je stara pot v novo pogubo. In tudi tokrat je tako.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Kolumna
Ali bo človek končal v lastni nesnagi? To bi bil prav neslaven konec. A gremo po vrsti.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Pamflet
Komentar / Vodni tok korupcije
Na sedežu OZN razpravljajo o pitni vodi voditelji držav in ministri. Gostitelj Antonio Guterres je bil dramatičen, uporabil je izraz vampirizacija pitne vode in njeno hudo pomanjkanje po svetu. Tema, ki je fatalna, ne pa priložnost za prazne fraze. Slovenija, ki je vodo zaščitila z ustavo, je formalno gledano svetovni svetilnik. K nam bodo prihajali v uk ministri s severne in južne poloble, in ker na srečanju sodeluje minister za naravne vire Uroš Bržan, je pričakovati številne delegacije, ki si bodo ogledovale slovensko čudo. Nad vodnimi zajetji svobodne gradnje niso dovoljene, brez okoljske presoje ne dobiš gradbenega dovoljenja. Toda, če bodo iz vladnih prostorov stopile do ljubljanskih Ježic ali se vsaj srečale z zelenimi strankami, kot sta Vesna in Zeleni, ali z okoljsko organizacijo Alpe Adria Green, bodo začudene. Izvedele bodo, da čez največji vir pitne vode v glavnem mestu gradijo kanalizacijski vod, za katerega ni bilo izdano soglasje o nenevarnem vplivu. In tako bo osupli okoljski minister Libanona ponovno stopil do slovenskega kolega Bržana: kako je to mogoče? Ta bo ponovil svojo izjavo za nacionalko: gradnja ima vsa dovoljenja, koristi projekta so večje od potencialnih nevarnosti. Ergo, Golobova vlada postavlja poslovne koristi mestne uprave pred zaščito vodnega vira. Pomembno je, da so ustava in zakoni lepo napisani, realnost je ja tako drobna stvar, da si zaradi nje ne bomo belili glave. Sploh, če ima vlada podporo medijev. Časnik Delo je denimo v sredo začetek konference OZN o vodi pozdravil kar s tremi članki: na prvi, četrti in sedmi strani, v nobenem pa se ni ozrl na zloglasni ljubljanski kanal CO. Pač, na lokalni strani je poročal o besedah ljubljanskega župana, da je bila trasa izbrana že v devetdesetih. In? To je popolnoma vseeno, saj ni problem projekta to, da ga je pognal v tek Zoran Janković. Tudi ko bi ga blagoslovila Tito in Kardelj ter za njima še Peterle in Janša, je v izvedbi eklatantno kršenje zakonskega reda, ki ogroža mestni vodnjak.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Dva leva
Komentar / Televizijski deček s pištolo
Kmalu – pozneje – potem. S temi nekoliko patetičnimi besedami, po novem na nacionalni televiziji napovedujejo sosledje programa. Z istim »algoritmom« bi lahko opisali tudi sosledje razpada nacionalke. Ne vem, kaj se še lahko in kaj se še mora zgoditi, da bo prišlo do končnega zloma. Najprej višje delovno in socialno sodišče ugotovi, da je bilo imenovanje Andreja Graha Whatmougha za generalnega direktorja Radiotelevizije Slovenija (RTVS) januarja 2021 nezakonito. Še več. Grah Whatmough naj ne bi imel zadostnih izkušenj z vodenjem velikih organizacij. Ker? Ker ni imel prav nobenih. A ker so se programski svetniki tega zavedali, so pohiteli s predčasnim, ponovljenim razpisom, v katerem ni bilo več zahteve po triletnih vodstvenih izkušnjah. Očitno so aktivirali stari socialistični institut – starejši bralci in bralke se spomnijo – »z delom pridobljene kvalifikacije«. Kajpak kot nagrado za lojalnost in pravovernost. In tako dokončno izvolili nekvalificiranega Graha Whatmougha za direktorja sistema, ki ga ne obvlada, ga pa podreja svojim nalogodajalcem. Osmega marca je bivši, odstavljeni direktor Kadunc na sodišču dosegel formalno satisfakcijo. In? In nič. Nato 20. marca višje sodišče ugotovi, da je bila tudi razrešitev Natalije Gorščak z mesta direktorice Televizije Slovenija avgusta 2021 nezakonita. Grozno! Ampak? Seveda nič. Pač, tempi passati.
-
24. 3. 2023 | Mladina 12 | Uvodnik
Trenutek, v katerem je svet zdaj, po propadu treh bank, dveh ameriških in ene evropske, je morda res najbolje opisati z besedo medčasje. Če bi bil naslov tega zapisa Pred nevihto, kar je bila tudi čisto spodobna možnost, bi namreč s tem že rekli, da je slab razvoj prihodnjih dogodkov že zakoličen. Da smo v bistvu že tam in zdaj zgolj še čakamo, kdaj se bo zgodilo, narediti pa ne moremo prav nič. Medčasje pa še vedno pušča stvari malce odprte. Medčasje si za ta prispevek predstavljamo kot tisti trenutek, ko avto pred nami grobo zavre, mi instiktivno naredimo enako, in potem nastopi tisti znani dolgi trenutek, razvlečena sekunda ali le pol nje. In ja, morda bo v naslednji tisočinki sekunde počilo in morda bo to za nas celo usodno, morda pa se bomo – to bo mnogo bolje – ustavili pet centimetrov od avtomobilskega odbijača pred nami stoječega vozila. To vozilo bo že v naslednjem trenutku speljalo, kot da se ni nič zgodilo, mi pa bomo le zajeli sapo, izustili dve kletvici, in že čez nekaj minut popolnoma pozabili, da se je sploh kaj zgodilo. V nekem zapisu o Marku Breclju je Dragan Živadinov medčasje opisal takole: »Ko čisto vse postane premor.«
Iskanje brez piškotkov ni možno
