Komentar / Muzej mraka

Heni Erceg

7. 4. 2023  |  Mladina 14  |  Hrvaška

Taborišče je bilo eno najokrutnejših od vseh, kar jih je hrvaška vojska leta 1992 vzpostavila na ozemlju Bosne in Hercegovine, delovalo je v Mostarju, sedežu paradržave Herceg-Bosne, nedosanjanih sanj o priključitvi zahodnega dela BiH Hrvaški. Pogosto je bilo v taborišču hkrati zaprtih tudi po 6000 civilistov, žensk in otrok, to je bil kraj zverinskega nasilja nad dotedanjimi sosedi, Bošnjaki. Pretepali so jih, stradali, zapirali v samice, sodniki haaškega sodišča so med procesom proti voditeljem Herceg-Bosne slišali pretresljiva pričevanja o mučenju v Heliodromu, o peklu samic, dokazana je smrt vsaj 27 zapornikov iz Heliodroma, ki so jih poslali na delo na prvo bojno črto v Mostarju.

Toda od kod vendar obujanje spominov na stare zločine hrvaške vojske v Bosni? Kdo jih je oživil? Ironično prav tisti, ki so zanje odgovorni, zato primer Heliodroma odlično ponazarja, kako se sprevrženost davne vojne cinično preobraža v pornografijo zgodovine, v ogabno revizijo te. Kako naj si sicer razložimo, da mislijo točno na tem tragičnem kraju postaviti muzej Hrvaškega obrambnega zbora, posvečen terenskim izvajalcem hrvaške politike zatiranja muslimanskega prebivalstva? In da bi bila sprevrženost še popolnejša, je poskrbelo hrvaško ministrstvo za branitelje, ki gradnjo sofinancira, torej se z denarjem hrvaških državljanov gradi ustanova, ki bo, kot pravijo, »jamstvo, da se bo o zgodovinski vlogi in pomenu enot Hrvaškega obrambnega zbora govorilo še naprej in se bo vednost o tem ohranila za prihodnje rodove«.

Je to vnovično poniževanje žrtev iz Heliodroma? Ali pa se bo nemara v muzeju, ki bo hkrati kraj »kulturnega turizma«, kot trdijo nacionalistični mediji, našel prostor tudi za tisti neprijetni del zgodovine, ki govori o razčlovečenju bošnjaških civilistov med prizadevanji za dosego političnega cilja – etničnega čiščenja tega dela Bosne?

Ne, nič takega ni predvideno, tako imenovana kultura spominjanja je brez dvoma zgolj plehka floskula, še dodatno omalovaževana z muzejsko postavitvijo, ki bo poveličevala vlogo hrvaške »osvobodilne« vojske in popolnoma zanemarila zločine v Heliodromu, osrednjem taborišču za Bošnjake pod vodstvom pogubne podružnice tedanje hrvaške oblasti, ki je bila pred haaškim sodiščem skupinsko obsojena zaradi kolektivnega zločinskega početja.

Seveda bo v muzeju razstavljena zbirka uniform, orožja, svetinj, dokumentarnega gradiva – bodo v to nemara vključena tudi strašljiva pričevanja taboriščnikov pred sodiščem v Haagu? – in da bi bilo vse še bolj cinično, bo, kot pišejo v medijskih izpostavah vladajočih hrvaških nacionalistov, razstava, postavljena »na avtentičnem kraju, kjer so leta 1992 potekali hudi boji, prikazovala številne zgodovinske eksponate, medvojno pot HVO … odpor proti sovražniku in dejavno sodelovanje pri osvobajanju in stabiliziranju BiH«.

Toda mar ni »medvojna pot« hrvaške vojske v Bosni tlakovana z zločini nad bošnjaškimi civilisti in s taborišči, kakršno je Heliodrom, »stabiliziranje BiH« pa pomeni večletno vmešavanje hrvaških oblasti v notranja vprašanja sosednje države in nenehno prizadevanje prav za destabilizacijo BiH? Tako je, in to je kratka zgodovina nečastnega ravnanja že od devetdesetih let, od hrvaških poskusov vojaškega zavzetja bosanskega ozemlja, ko so bila dovoljena vsa sredstva. Isto pa je, kot kaže, dopuščeno še danes, ko se skušajo z brezobzirno revizijo izbrisati taborišča, zločini, posilstva, vse zlo, storjeno Bosni. Tako bodo obiskovalci novega muzeja lahko izvedeli vse o veličastni vojaški vlogi hrvaške vojske in osvobajanju Bosne, lahko bodo snemali selfije pod zastavami HVO in Herceg-Bosne, kratkožive, a pogubne paradržave, utemeljene na zločinih in grozotah številnih taborišč. Kar 86 jih bo. Zastav te vojske in državice, ki je hrvaški nacionalisti z obeh strani meje sosednjih držav niso nikoli preboleli in si jo bodo kmalu lahko priklicali v spomin v muzeju, postavljenem – ne po naključju – prav na mestu nekdanjega taborišča.

Toda turisti in šolarji bodo prikrajšani za avdioposnetke s haaškega sodišča, mučne izpovedi nekdanjih taboriščnikov iz Heliodroma, ne bodo slišali pretresljivega pričanja Emirja H., na primer, ki je v taboriščih »osvobodilne« hrvaške vojske preživel kar 309 dni, najdlje je bil zaprt prav v Heliodromu, od tega 48 dni v samici v kleti stavbe bodočega muzeja, posvečenega njegovim mučiteljem. Ne bodo slišali niti sklepov sodnikov haaškega sodišča, ki so ugotovili, da so pripadniki vojaške policije HVO skoraj leto dni, leta 1993, »redno in surovo pretepali ujetnike v Heliodromu z različnimi predmeti, dokler žrtev ni izgubila zavesti, jih žalili, jim grozili in jih poniževali«. V tem muzeju mraka zgodovine ne bodo izvedeli nič niti o samicah v Heliodromu, prostorih posebnega mučenja, v katerih so zaporniki mesece in mesece zmrzovali, stradali, pili svoj urin, ker so dobili komaj kaj vode.

Danes se vojni zločini, taborišča in trpljenje celotnih etničnih skupin v Bosni, Hrvaški in Srbiji kot prah brišejo iz kolektivnega spomina, iz zgodovine. To v novem muzeju v Mostarju pišejo »osvoboditelji«, ki so Bošnjake v taborišča zganjali z enim samim razlogom – zaradi njihove neprave etnične pripadnosti. Kar zadeva kulturni turizem, pa se je začel že v devetdesetih letih, ko so nekaj deset kulturnih domov in kinodvoran v Bosni spremenili v temnice, v katerih so se srbski in hrvaški barbari »kulturno plemenitili« z mrcvarjenjem pripadnikov »neprimernega« naroda. Nova muzejska institucija manipulacije in revizionizma je zato resnično kakovostno nadaljevanje te usmeritve.