Komentar / Cirkus grande Slovenija

Vlado Miheljak

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Dva leva

»Živali ne spadajo v cirkus. So čuteča bitja, ki občutijo bolečino in strah,« je poudarila ena izmed protestnic na včerajšnjem shodu. Peščica protestnikov je pred gostujočim cirkusom obiskovalce in mimoidoče opozarjala na neustrezen način dresiranja in neprimerne razmere, v katerih bivajo cirkuške živali.
 — Protestniki in politiki menijo, da v cirkus spadajo samo ljudje, ki kot nečuteča bitja ne občutijo bolečine in strahu (Dnevnik, 5. 5. 2012)

»To so aktivisti za pravice živali?« je na kritike zagovornikov pravic živali odgovoril Lino Orfei. »Nisem prepričan. Kje pa so bili, ko smo zaradi lockdowna za osem mesecev obtičali v mestu San Michele Salentino? Nobeden od njih se ni potrudil, da bi prišel in nahranil živali.«
— Zagovorniki živali naj bi hranili cirkuške živali, ko so cirkusi zaprti in brez dohodka (Delo, 3. 1. 2023)

V razne miklavže, božičke, dedke mraze, ko sem bil otrok, nikoli nisem zares verjel in zato se je fascinacija preračunljivo reducirala predvsem na obet daril. Prva stvar, ki pa me je kot otroka zares fascinirala, so bili podeželski cirkusi, ki so od časa do časa prišli v moje mestece in postali središče dogajanja. Cirkus je bil moja ljubezen na prvi pogled. Spomin mi seže kakšnih 65 let nazaj, ko so se pripeljali cirkusanti z nekaj vozovi na lesenih kolesih, ki so jih vlekli konji(!). Menda iz Madžarske. Mišičasti fantje, ki so postavljali tabor in šotorišče ciganskega cirkusa, in postavna dekleta, ki so bila čez dan biljeterke, čistilke, garderoberke, so zvečer očedili sebe in prav te konje, ki so bili čez dan vlečne živali, in se za poldrugo uro ali dve prelevili v zvezde predstave. Prvi veliki profesionalni cirkus z ogromnim šotorom, živim orkestrom nad vhodom v veliko manežo, v kateri so se menjavale točke z akrobati, klovni, dresiranimi zvermi in domačimi živalmi, sem videl leta 1961, ko je v Mariboru gostoval cirkus Busch. Potem sem z leti po drobcih spoznaval in vzljubljal grenko-sladke čare cirkusa in varieteja. Tudi skozi filmsko naracijo. Od Fellinija (Cesta, 1954) do Wendersa (Nebo nad Berlinom, 1987). Zadnji, ki smo si ga z otrokoma družinsko ogledali, je bil sloviti cirkus Moire Orfei. Mislim, da je bilo leta 2004. V središču razkošnega cirkusa niso bile ne strašne zveri, ne smešni klovni, ne drzni akrobati, ampak ona – Moira Orfei.

Ikona. Ne le cirkusa, bila je tudi prijateljica sodobnikov iz najvišjih umetniških, političnih in cerkvenih krogov. Menda se je družinska cirkuška zgodba začela, ko je šel njen praded, duhovnik, iz Italije v Črno goro spreobračat Rome v krščanstvo. Misija se je končala tako, da ga je lepa ciganka zapeljala in spreobrnila – v cirkusanta. Izstopil je iz celibata in se s to lepotico, balkanskim medvedom in štirimi psi vrnil v Italijo … Njegova pravnukinja Moira Orfei pa je desetletja kasneje poosebljala svet cirkusa. Bila je spretna artistka na konju, neustrašna krotilka levov, dreserka slonov ... No, na ljubljanski predstavi sta jo (staro že krepko čez sedemdeset let) postavna fanta morala prijeti pod pazduhami in nesti na podest, ker sama v izjemno visokih petah ne bi mogla čez žagovino maneže. Tam je nekaj nerazumljivo žvrgolela in dolgočasno spuščala golobe. A veličina točke ni bila v dresuri, ampak v njeni prezenci. Značilna visoko natupirana frizura v slogu Jovanke Broz, pretirano naličen obraz, umetne trepalnice, dolgi umetni nohti, predimenzionirane obline in velik dekolte, kilogrami svetleče bižuterije … dobesedno persona. Kot v starorimskih časih, ko je etruščanski izraz phersu označeval masko, s katero so v teatru prekrivali igralčev obraz in mu z izrisanim izrazom podali karakter. Moira je pred občinstvo vselej stopila s prepoznavno masko. Kasneje sem videl še nekaj visokoestetiziranih predstav tako imenovanih cirque nouveau oziroma cirque contemporain (npr. kanadski Cirque du Soleil). A vonja, barve in okusa pravega cirkusa v njih ni bilo več zaslediti.

Slovenija se je nedavno uklonila in se bo pridružila splošni evropski norosti ter prepovedala živali v cirkusu. S tem ne bo pomagala živalim, bo pa ubila cirkus. Cirkus brez dresiranih zveri in udomačenih živali je kot kava brez kofeina, nesladka baklava, rastlinski zrezek, mleko iz soje, brezalkoholno pivo …

Naravovarstva in političnega dušebrižništva ne motijo psi, miši, kače, kuščarji, želve, ptiči in vse drugo, kar se v stanovanjih gotovo počuti veliko bolj ujeto in utesnjeno kot denimo sloni ali kamele v živalskem vrtu. Ne moti jih množična ideološka, religiozna in etična dresura otrok v izobraževalnem sistemu in odraslih v medijskem svetu, moti pa jih dresura živali v cirkusu. In zlasti, medtem ko ljudje v oblačilih iz čistega bombaža, lanu, volne in v obuvalih iz naravnih materialov na političnem odru ali na ulici protestirajo proti cirkusu, se ne vprašajo o ujetosti, delovnih razmerah in bivalnih namestitvah ljudi, ki, odmaknjeni od njihovih pogledov, opravljajo suženjsko delo. Tudi za beli bombaž, za avtomobilske baterije, prijazne do okolja, za pametne telefone ... Pri nas je podobno v gradbeni panogi, gostinstvu, čistilnih servisih, med pobiralci kmetijskih pridelkov, dostavljavci hrane, pa tudi v množični prekarizaciji mlajše generacije delojemalcev … A politika »zaščitnikom« dobrobiti živali rada prisluhne, da preusmeri pozornost od neprijetnih tem dostopnosti in izbire zdravnika, čakalnih dob pa strahotnih cen hrane, energentov, stanovanj …

Mao Cetung je svojčas menda rekel, da bi, če bi čez Jugoslavijo napeli šotorsko platno, dobili atraktiven cirkus. Jugoslavije ni več. Je pa Slovenija. Ki tudi vse bolj spominja na cirkus, v katerem politiki nadomeščajo ukročene zveri, udomačene živali, klovne, rokohitrce, iluzioniste, fakirje, inkasante, biljeterje … Nič kaj fotogeničen cirkus.