Komentar / Bitka za smrt

Bernard Nežmah

5. 5. 2023  |  Mladina 18  |  Pamflet

Zakoni, ki jih je lansirala vlada, padajo eden za drugim. Ustavno sodišče je zadržalo izvajanje zakona o RTV, nato o uporabi sledilnih naprav v rokah davčne uprave, zdaj še o množičnem vrednotenju nepremičnin. Proti predlogu dikcije zakona proti mučenju živali protestirajo kmetje in veterinarska stroka in še in še.

Vladajoča koalicija, ki ima takšno prevlado v parlamentu, da lahko igraje sprejema poljubno postavo, verjame v svoje mesijanstvo. Že na začetku mandata je povedala opoziciji, da je lahko konstruktivna in jo podpira, vsakršno nasprotovanje pa je premier Robert Golob označil za nagajanje. V državno politiko je tako prenesel besednjak ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki gradi politiko na ignoriranju in izrivanju pogledov vseh teh, ki bi se njegovim načrtom zoperstavili z alternativnimi projekti. Vlada nam torej mentaliteta, ki pri odločanju o krucialnih rečeh apriori zavrača dialog in iskanje kompromisov z velikim delom družbe. Seveda ni prva, ¸je imela pa s svojo odločno volilno zmago priložnost, da je ženerozna do političnih poražencev in jih vsaj poskuša upoštevati.

27. april kot dan upora proti okupatorju je nacionalni praznik, a v svoji izvedbi ohranja stare partijske izključitve. Odmislimo materialno dejstvo, da so se okupatorju že 6. aprila z orožjem in miniranjem mostov uprli vojaki kraljeve vojske, da torej dan simbolne odločitve za upor praznujemo tri tedne po dejanskem vojaškem uporu. Sprejmimo torej, da so tri skupine: komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli v Vidmarjevi vili ustanovili protiimperialistično fronto, ki je kasneje dobila ime – osvobodilna fronta. Ali je v stvarno skupino nasprotnikov fašizma in nacizma, sodil še kdo, ki ga še danes ne omenjajo eksplicite? Seveda – aktivisti primorske organizacije TIGR, ki so se maja, še predno so partizani začeli z vojaškimi akcijami, spopadli z italijanskimi okupatorji na Mali gori. So bili oni del sil, ki so se z orožjem upirale okupatorju? Definitivno. Ali naj zato, ker jih na sestanek v Vidmarjevo vilo niso povabili, ne štejemo med člane osvobodilne fronte le zato, ker niso bili njen uradni del? Ker jih nekoč ni vzel za partnerje vrhovnik komunistične partije Boris Kidrič, naj danes še naprej slepo sledimo njegovi naraciji? Kaj bi stalo slavnostne govornike, ko bi govor o OF razširili še na tigrovce? Bi bil to sakrilegij nacionalnega uporništva? Nikakor, odpravil bi le partijsko ideologijo, ki je pisala zgodovino kot svojo epopejo.

Toda, četudi bi sprejeli OF kot projekt treh skupin, so manifestacije na proslavah še vedno le propartijske. Ste kdaj slišali slavnostni govor, ki bi ga imel kdo iz vrst krščanskih socialistov in levih sokolov, ki se niso potem karierno pridružili partiji? OK, živih akterjev bolj ali manj resda ni več, lahko bi pa vseeno povabili koga iz vrst njihovih naslednikov, ki bi povedal kaj o odločitvi za OF iz njihove perspektive. Stvar je namreč bizarna – o vseslovenskem uporu govorijo vedno le simpatizerji ene izmed ustanovnih skupin.

Prvi maj kot praznik dela se zdi bolj univerzalen dan. A tudi ta se spreminja v farso, ko denimo župan Janković na praznik delavcev postavi v svoj slavnostni govor filipiko zoper opozicijskega voditelja Janeza Janšo. Ali pa, ko premier Golob napiše v poslanici, da izpostavlja delavske pravice in dostojno delo, ki mora omogočati dostojno življenje. Predsednik vlade je torej borec za dostojno življenje delavcev! Proti komu že mesece protestira desettisoče upokojencev??? Med njimi delavci, ki imajo pokojnine nižje, kot je enodnevni strošek premierskih počitnic. Ali spet drugod – na zadnjem sestanku vladnih pogajalcev z zastopniki zdravstvenih organizacij se je izkazalo, da bi po predlogu novih plačnih razmerij del zaposlenih v zdravstvu prejemal celo nižje plače, kot jih je doslej. Premier torej dostojno življenje delavcev razume kot znižanje plač in to v času desetodstotne inflacije!??

Sanator vladinih težav je kot običajno zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan, ki je na omenjenem sestanku zagotovil, da se nikomur plača ne bo znižala. A pri Zevsu: kako se je plačni predlog o nižjih zaslužkih sploh znašel na pogajalski mizi? Nacionalka nam je o tem incidentu poročala – od prisotnih nihče ni vedel, od kod je prišel.

In sedaj krucialno vprašanje: kako deluje vlada, če resorni minister ne ve, kaj piše v vladnih predlogih? Morda pa vladi ne gre verjeti, etiopski cesar Haile Selassie je imel namreč posebnega ministra peresa, ki je pisal zakone. In kadar so ti povzročili razburjenje ljudstva, on o tem ni nič vedel: zaupal je peresnemu ministru, ki ga je zdaj odstavil in ostal nebeško brezmadežen.

Medtem pa poteka zbiranje podpisov za sprejem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pri agitaciji za zbiranje podpisov se je vključila celo svetovalka predsednice države. O tako peklensko usodni temi zdaj poteka dviganje rok!!!? O tem bi vendar morali čim več govoriti, a ne agitacijsko, temveč v dialogu z nasprotniki, prisluhniti argumentom, iskati variante, kako bi celo pri implementaciji zakona upoštevali pomisleke o možnih zlorabah. Pri hitenju z zakonom nastane toksično družbeno vzdušje, kjer akterji v svojem interesu za oziroma proti sploh ne poslušajo nasprotnikov, ampak le gomilijo svoj prav, da bi preglasili drugo stran. S smrtjo ne velja hiteti za vsako ceno.