Komentar / Suženjstvo na Hrvaškem

Heni Erceg

5. 5. 2023  |  Mladina 18  |  Hrvaška

Že kakih pet ali deset minut sem stala pred blagajno v trgovini za vogalom in čakala, da mlada blagajničarka reši težave s kartico. Prestrašena in neustrezno usposobljena za svoje delo je, ker je bila vrsta kupcev vse daljša, jaz pa vedno bolj živčna, končno izdavila, da bo poklicala poslovodkinjo. Prikazala se je izžeta, utrujena ženska, očitno kažoč, da ji je vsega dovolj, tudi mene, in me povabila v svojo pisarno. Takoj ko sem vstopila v to »pisarno«, luknjo, še najbolj podobno kokošnjaku, stisnjeno med škatle v velikem skladišču, brez oken in zraka, je razdraženost zamenjala tiha osuplost nad tem svetom nevidnih, tistih, ki jih, ko tavamo med policami s hrano, sploh ne opazimo. In vendar so tu, te ženske – moški ne opravljajo tega »ženskega« dela – da bi bile ljubeznive, da bi nam stregle, prenašale naša vprašanja in izpolnjevale želje.

Življenje poslovodkinje te trgovine – in tekanje na pomoč zaposlenima pri blagajni, ki hkrati še zlagata blago na police in režeta sir in salamo – se v mračnem kotu skladišča začne ob šestih zjutraj, ob mojem obisku pa je bila ura že sedem zvečer, a čakala jo je še dolga vožnja domov, do mesteca na obrobju Splita. »Pošteno vam bom povedala,« je rekla, kot bi razkrivala kako sramotno skrivnost, »plače imam skoraj tisoč evrov, toda tukaj sem ves dan, malo nas je in danes sem že trikrat preprečila poskus kraje.« Naivno sem povprašala, zakaj lastnik ne zaposli varnostnika ali več prodajalk, a se je samo bridko, utrujeno nasmehnila in pokazala na list papirja, prilepljen na steno »pisarne«, na katerem je bila ponujena nagrada 350 evrov tistemu, ki bi našel delavca za delo v tej trgovini.

Posrednikom se torej ponujajo nagrade, saj je le malokdo sploh voljan delati za 500 evrov, kolikor so lastniki velikih trgovskih verig pripravljeni plačati tem neutrudnim ženskam, ki ponekod v manjših prodajalnah delajo samo po ena v izmeni. To seveda pomeni, da takšna delavka ne more uveljavljati zakonske pravice do pol ure odmora, saj trgovine ne sme zapreti (kot je rekla prodajalka v takšni trgovini: »Kar pri blagajni goltam hrano in hkrati odtipkavam cene«), ne more niti na WC, ker blagajne ne sme zapustiti. In ne more narezati salame, čeprav bo Nepalec z naročilom, oddanim prek spleta, vsak hip tu.

Res je, Nepalec, eden od 150 tisoč pripadnikov tega naroda, kolikor jih že dela na Hrvaškem, pogrešljivih sužnjev, ki ne govorijo hrvaško in zato opravljajo najbolj umazana dela, prepuščeni na milost in nemilost pohlepnim mafijcem, tako imenovanim podjetnikom. Ti jih v večjih skupinah nameščajo v neprimerne, vlažne kleti brez oken in vrat – vem za takšno grozno čumnato v bližini Zagreba, katere prebivalci gradijo stanovanjske vile. Ne želijo javno govoriti o razmerah, v katerih živijo, plačani so evro ali dva na uro, nimajo pogodbe o delu, nobenega zavarovanja, za vsako javno pritožbo pa jim grozi izgon iz države. Nepalci in Indijci – Sirci seveda niso dobrodošli, ker so, to se ve, vsi po vrsti morebitni teroristi – ne morejo delati v trgovinah, saj ne govorijo hrvaško, zato nam strežejo te izmozgane trgovke brez pravic in s plačo, s katero komajda preživijo v razmerah neizmernih podražitev izdelkov, ki jih potrpežljivo zlagajo na police v trgovinah.

Podražitve prinašajo ogromne dobičke, z njimi pa bogatijo zgolj lastniki trgovskih verig, ki delavcem ne zvišujejo plač in s tem ustvarjajo velikansko inflacijo. Zaradi te se – premierovim prozornim hvalospevom o uspehih njegove vlade navkljub – Hrvaška po indeksu revščine uvršča na sam rep med državami Evropske unije, za njo je na lestvici le še Romunija.

V tako neizprosni državi, v kateri se najbolj ceni prav pogoltnost lastnikov trgovskih ali kakih drugih korporacij, izigravanje zakonov in grobo teptanje delavskih pravic, zdaj pa tudi imigrantskih, se ni mogoče čuditi niti letaku z neke konference korporativnih povzpetnikov. Med drugimi prednostmi je tujim investitorjem, beri gradbincem – ki brezobzirno uničujejo preostale pomorske dobrine, gozdove, urbana središča – ponujal tudi »poceni delovno silo«! Zato je težko izmeriti obseg ciničnega prezira hrvaških oblasti do državljanov ali stopnjo odtujenosti političnih elit od ljudstva, tistih političnih elit, ki so onemogočile uresničevanje vsakršne zamisli o vsaj minimalni socialni državi.

Te lažnive barabe v državi vidijo zgolj ves čas polno vrečo, v državljanih pa poroke svojega napredovanja. Tako je ena od teh barab, obrambni minister, pokvarjenec z inteligenco amebe, ki ga je premier postrgal z dna soda, iz katerega vleče preostale ostanke lepljive, gnetljive mase in iz nje potem oblikuje svoje ministre z eno samo lastnostjo – popolno poslušnostjo njemu in partiji, te dni dobil subvencionirano državno posojilo za gradnjo hiše v rojstnem mestu, čeprav tam že ima 80 kvadratnih metrov veliko stanovanje, v katerem živi njegova družina, in 90 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Zagrebu, ki ga ima v uporabi in ga je država razkošno opremila vse do opekača za kruh in za to potrošila 50 tisoč evrov. Zdaj mu bodo državljani za posojilo, odobreno že davno pred iztekom razpisa, poklonili še 25.305,32 evra. Čeprav bi smeli nepovratne subvencije dobivati samo mladi, ki še nimajo nobene nepremičnine.

Ja, res je, plača našega gospoda Barabe znaša skoraj 3000 evrov, soproga jih zasluži približno tisoč, mož je le popolnoma brez sramu, tako kot tudi premier, ki o tem menda nič ne ve. Kakor je rekla na začetku omenjena prodajalka: »Treba bo stran od tod, z nami bi najraje delali kot s cunjo za brisanje tal!« Mah, tla so že davno pobrisana, draga moja. Zloščena so, da se bleščijo kot zrcalo. Iz njega pa se nam porogljivo režijo mogočni oblikovalci cenene resničnosti.