Komentar / Trg revolucije

Vlado Miheljak

12. 5. 2023  |  Mladina 19  |  Dva leva

»… Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol.«
— Milan Kučan o predlogu spomenika osamosvojitve na Trgu republike

»Spomenik naj se preimenuje v Spomenik republike, kakor se imenuje tudi sam trg.«
— Drago Tršar o tem, kako ohraniti njegov, za nekatere sporni spomenik revolucije, ne da bi se to poznalo (J. Mikuž: Spomenik revolucije Draga Tršarja, založba ZRC 2010)

»Seveda je treba za varnost vedno poskrbeti, ampak mislim, da to ne naslavlja jedra problema. Predvsem pa sem prepričana, da v Sloveniji ni bilo takšnih dejanj, da bi bila povečana varnost potrebna, da bi bilo več policistov pred šolami …«
— Predsednica republike Nataša Pirc Musar (STA, 8. 5. 2023)

Ne, ideja o tem, da je za več varnosti prebivalstva treba okrepiti moštvo policistov, ni ne nova ne originalna. Ko so leta 2005 jezni in gnevni mladeniči in mladenke, pretežno predstavniki druge ali tretje generacije nevidnega ljudstva iz degradiranih, etnično mešanih predmestij, zakurili kresove upora v večjih francoskih mestih, jih je takratni notranji minister Sarkozy označil za izmečke. Predsednik Chirac, ki je sprva kar poniknil in se pritajil, je šele čez nekaj dni nagovoril narod, a ni napovedal pričakovanih korenitih socialnih reform ter pomoči za blaženje kritičnega položaja, ampak kot kratkoročni ukrep uvedbo policijske ure, na daljši rok pa nove, številčnejše policijske enote. Nič torej o vzrokih, še manj o sanaciji, le interventno gašenje požarov je obljubil. In prav nič ne čudi, da srbski predsednik Vučić, glede na njegovo politično zgodovino, v urah in dnevih po srbskih tragičnih dogodkih ne zmore razsodnih besed, ampak obljublja v nekaj mesecih napotitev kar 1200 (tisoč dvesto!) policistov v srbske šole. Da pa se z enakimi »preventivnimi« ukrepi, brez kakršnekoli realne osnove, spopada slovenska šolska in politična oblast, je naravnost škandalozno. Slovenske šole gotovo potrebujejo pomoč. A ne v uniformah, še manj v orožju.

Sploh pa je zanimivo spremljati različne »ekspertne« razlagalce vzrokov množičnih pobojev. Eni govorijo o razpadu vrednot, drugi o umanjkanju meja v permisivnem vzgojnem sistemu, tretji o splošni anomiji sodobne družbe, četrti naivno verjamejo, da so kar videoigrice razlog za razpad realitetnih presoj in moralnih kompasov mularije ... Hja, ne vem. Koliko otrok igra skrajno eksplicitne videoigrice; koliko otrok se je (no, vsaj v mojih časih) igralo partizane in fašiste ter uprizarjalo »igrokaze« streljanj in ubijanj, se navduševalo nad nasilnimi prizori v vojaških in akcijskih filmih … Koliko otrok odrašča v disfunkcionalnih družinah in destruiranih mikrookoljih … pa velika večina ne razvija patoloških vedenjskih vzorcev in destruktivnih nagnjenj. Vsakršna enodimenzionalna razlaga se nujno izteče v ceneno psihologiziranje ali sociologiziranje. Celo preveč liberalna politika dostopa do orožja v posameznih državah (denimo ZDA) ne poda zadostnega pojasnila. Kar seveda ne pomeni, da ni pomembno, ali ima v trenutku psihične dekompenzacije osebek, pa naj bo otrok ali odrasli, lažjo ali težjo pot pridobivanja morilskega orožja. A zanimivo in sprevrženo je, da zdaj tisti, ki sicer najbolj spodbujajo kulturo nasilja v besedi in dejanjih, hkrati moralizirajo in instrumentalizirajo tragične dogodke. Denimo Janša, ki je objavil tisti skrajno abotni tvit z neko otroško igro in ga povezal s stranko Levice. Mar ni bil ravno Janša prav tak fantiček-vojaček, kasneje mlad, predan režimski gardist, še danes pa je po mentalnem ustroju zanesen vojščak? Mar ni ravno Janševa vlada poenostavila postopka pridobivanja dovoljenj za posedovanje orožja? In sploh bi bilo zanimivo videti, kolikšen je delež poklicnih politikov in političnih zastopnikov, ki posedujejo orožje. Skoraj prepričan sem, da bi se pokazale statistično pomembne razlike glede na strankarsko oz. splošno vrednotno orientacijo. Na potezi so novinarji, da preverijo, kdo od predstavnikov ljudstva potrebuje orožje za varnost in zaščito pred tem istim ljudstvom.

A s srbskimi tragičnimi pokoli izzvane polemike in dileme bodo hitro pozabljene. Zdaj je namreč Kučan podal dvoumen predlog novega spomenika osamosvojitve na Trgu republike. Tega sicer ni eksplicitno izrekel, a prav vsi (tudi premier Golob) so razumeli, da to hkrati pomeni odstranitev Tršarjevega spomenika revolucije. No, po svoje je smrtno obsodbo lastnemu nesporno monumentalnemu delu izrekel že sam nedavno umrli kipar Tršar, ki je bil pripravljen na spremembo imena in sporočila spomenika na Trgu republike, kar bi bilo bolj barbarsko in antikulturno dejanje kot sama odstranitev. Kot da bi hotel reči: »Ne jemljite sporočil mojega opusa zares.«

A kako in kam na trgu spomenik umestiti? Če na račun odstranitve obstoječih, dobimo takoj novo državljansko vojno. Če ne odstranimo ničesar, med spomenika Kardelju in revoluciji simbolno in prostorsko enostavno ni mogoče umestiti spomenika osamosvojitve. Pravzaprav ostane le še privzdignjen prostor med Ravnikarjevima stolpnicama. Ni kaj, pogled na monument med dvema stolpoma bi bil atraktiven. No, nerodno je le, ker bi to pri marsikom izzvalo asociacijo na jeznega King Konga med stolpnicami velemesta in njegovo ljubljeno na dlani. Mar ne?

A če že začnemo z radikalnim odstranjevanjem spomenikov, potem naj se trgu spet vrne izvorno ime – Trg revolucije. Času in dejanjem primerno.