Komentar / Anžizem na obzorju

Vlado Miheljak

2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Dva leva

»Ni glavna naloga predsednika republike, da ima o vsaki stvari svoje mnenje. Ljudje znajo živeti tudi brez tega, da glede vsega slišijo predsednika. ... Ko sem ocenil, da se moram oglasiti, sem se.«
— Predsednik Pahor za portal Domovina o tem, da je treba biti zadržan pri opredeljevanju do javnih vprašanj (21. 10. 2022)

»Bivši predsednik republike Borut Pahor ocenjuje, da je bila nedavna odločitev vlade o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja neprimerna in nesprejemljiva. ... dejstvo, da je podobno ravnala tudi vlada premierja Janše pred letom dni, v nobenem smislu ne opravičuje tega neprimernega in nesprejemljivega ravnanja vlade premierja Goloba. To ni samo slabo in narobe, temveč je v luči drugih odločitev te vlade (ukinitev oz. pridružitev muzeja osamosvojitve) zaskrbljujoče.«
— Bivši predsednik Pahor je ocenil, da se je tokrat vendarle treba oglasiti (STA, 18. 5. 2023)

»Tonin meni, da bi morala NSi ob morebitni odločitvi Logarja za ustanovitev stranke z njim skleniti predvolilno koalicijo in s tem poslati jasno sporočilo, da je možno oblikovanje desnosredinske vlade brez Janeza Janše.«
 — Matej Tonin ostaja eden največjih šaljivcev v slovenski politiki (STA, 26. 5. 2023)

»Za marsikoga ustanovitev tega društva ne bo dovolj, za marsikoga pa bo preveč.«
— Ustanovni član Avbelj o Logarjevem društvu prave mere (31. 5. 2023)

Slovenija je ujeta v večni kulturni boj. To ni dobro. A tudi slabo ne. Tako preprosto je, temu se ne da ubežati. Vsekakor pa tem za Janševo državljansko vojno ne bo zmanjkalo. Trenutno imamo kar tri v zalogi: ukinitev samostojnega muzeja osamosvojitve, postavljanje in podiranje spomenikov na Trgu republike ter najbolj svežo, odpravo obeleženja dneva spomina na žrtve revolucionarnega nasilja. Onkraj načelnih in strokovnih pomislekov odstop vlade od posameznih namer ne bi pomenil nič usodnega. A nepopustljivo ravnanje vlade je v teh primerih tehtno, argumentirano in zdravilno. Namreč, vsak izkušen psihoterapevt ve, da je edino zdravilo proti fiksaciji na določeno vsebino prav nepopustljivost. Če torej »pacient« poreče, da na vse pristaja, razen na ukinitev muzeja osamosvojitve, razen na odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima ... je pravi odgovor prav v vztrajanju, češ, ne zanimajo me stvari, ki jih lahko daš, ampak le tiste, ki jih ne moreš dati za nobeno ceno. Fetišizirano osamosvojitveno (pol)zgodovino je mogoče defetišizirati edino s tako grobo terapevtsko kuro.

V sredo je po dolgih napovedih in pričakovanjih Anže Logar končno ustanovil svojo parastranko – Platformo sodelovanja. In smo videli prav to, kar smo tudi sicer lahko pričakovali od Logarjevega projekta: karneval prešernega sprenevedanja. Zato bi društvo z lahkoto preneslo tudi alternativno ime Platforma sprenevedanja. Na tovrstnih ustanovitvenih seansah je običajno čutiti navdušenje in zanos, tokrat pa se je zdelo, da je marsikdo čutil nelagodje zaradi svojega razkazovanja na »zgodovinskem« dogodku in prizorišču. Pri tem ne merim toliko na kakšno Aljo Brglez, ki je v času med služenjem Drnovšku in Pahorju obredla celotno slovensko politično močvirje, z (neuspešno) kandidaturo za Popovičevo (!) evroposlanko vred. Bolj paradoksalna je denimo pozicija Jerneja Pikala. Zanj je seveda razumljivo, da ne more biti zadovoljen s stanjem v socialni demokraciji. A da ga pot »dialoga« ponese v objem Logarju, ki je seveda komaj prikrit glasnik Janševe politike, je res nenavadno. Kaj si pa obeta? Morda, da bo kot nekdanji predsednik programskega sveta RTV z Avbljem, mastermindom njenega sovražnega prevzema, vodil tvorni dialog o rešitvi gordijskega vozla nacionalke? Ali dialog o emancipatornem potencialu lumpenproletarskega shoda Ruparjevih upokojencev pred stavbo RTV?

Logar sicer pravi, da v društvu »ne bo tabu tem«, pa je že ob bežnem dialogu z novinarjem nacionalke Drnovškom naredil velik obvod mimo odgovora na vprašanje o odnosu do Janše in do njegove teze o državljanski vojni. Še več, eksplicitno je rekel »mi se ne bomo opredeljevali, ne bomo vrhovni cenzor, ampak bomo vodili razpravo, za katero menimo, da bo potrebna«. A pri Logarju smo tega že vajeni. Vsaj od predsedniške kampanje naprej. Zato tudi prve javnomnenjske sondaže (denimo zadnja anketa Ninamedie) razkrivajo in potrjujejo prav to. Namreč, da v nasprotju z drugimi instantnimi gibanji in strankami, ki so v zadnjih letih vznikale kot kometi v slovenskem političnem ozvezdju, ne zarežejo v celotno paleto volilnega telesa, ampak predvsem v volilno telo desnega pola in zlasti Janševe SDS.

O. K. Logar morda globoko v žepu tišči prste v figo in čaka pravi trenutek, ko jo bo pokazal Janši. A dokler je ne izvleče na plano, bo igral zgolj vlogo Janševega političnega paravana. Anžizem kot zgolj prijazna podoba janšizma. Če pa se vseeno ojunači, bo v trenutku politično mrtev. Tako kot je pred leti prezgodnja politična smrt doletela Gregorja Viranta v tistem trenutku, ko je napačno ocenil, da lahko misli s svojo glavo. Z odrezano glavo je težko misliti.