Komentar / Sedaj, ko smo popek sveta

Vlado Miheljak

9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Dva leva

»... iskreno povedano nisem pričakovala tako velike podpore in sem ponosna nanjo. Seveda smo navdušeni, ampak to je velika odgovornost in začetek težkega procesa. Danes bomo morda slavili, ker rezultat govori sam zase. Dokazuje, da smo dovolj delali, ne le da prepričamo države, ampak da dokažemo, da smo lahko zanesljiv partner.«
— Zunanja ministrica Tanja Fajon ob izvolitvi Slovenije v VS ZN (STA, 6. 6. 2023)

Čestitke diplomacijam Slovenije, ZDA, UK in EU, 153 glasov v @UN je realen doseg zavezništva, kamor spadamo. Sedaj je treba zaupanje uresničiti z aktivnim delom in pobudami v VS, kjer izzivov že dolgo ni bilo toliko kot danes. Če je pred nami zmogla Albanija, bomo tudi mi.
— Janez Janša (Twitter, 6. 6. 2023)

»Da je Levica kot stranka zlezla v sredino, je očitno tudi zunanjim opazovalcem. A dodatnih liberalcev politični prostor res ne potrebuje, krepko pa družba potrebuje socialistično alternativo.«
— Miha Kordiš o sredinskem odklonu stranke Levica (Twitter, 25. 5. 2023)

»Če nam bo kdo snel glave, so to pobalini iz naših vrst.«
— V. I. Lenin o otroških boleznih levičarstva

No, pa nam je uspelo. Nam je? Pravzaprav jim je. Dvakrat. Uspelo je tistim, ki so si to iskreno želeli. In tistim, ki so jim to veselje omogočili. Z Janšo sva delila neprikrito željo, da Sloveniji ne bi uspelo priti v Varnosti svet ZN. A iz povsem različnih izhodišč. On iz sebičnih političnih razlogov, ki presegajo njegov zlagani patriotizem, sam zaradi zaskrbljenosti za državo, ki bo poslej morala prevečkrat spustiti hlače, da bi lahko bil nanjo ponosen. A Janša v cinični čestitki vendarle pove bistvo, ki je ostalo sedanjim oblastnikom prikrito ali pa ga sprenevedajoče prikrivajo. Če je bilo delo dobro opravljeno, pove predvsem, da je bila zakulisna diplomacija zahodnega zavezništva (ZDA, VB in EU) učinkovita. Zato razmerje 153 glasov za Slovenijo, 38 za Belorusijo ne pove kaj dosti o ugledu Slovenije, še manj o njeni diplomatski moči, ampak govori o trenutni osamljenosti Rusije. Ne vem, ali se evforični oblastniki zavedajo, da so razkrili natančno to, kar nas sedaj čaka. Pirc Musarjeva pravi, da bo treba »trdo delati«. Fajonova je še boj eksplicitna: sedaj bo treba dokazovati, da smo »zanesljiv partner«. Dokazovati komu? Dokazovati kaj? Dokazovati, da smo se sposobni upreti skušnjavi, da bi glasovali po svoji vesti in avtonomni presoji? Vse tiste, ki so zaradi vzburjenja ob izvolitvi Slovenije v VS ZN doživeli ejacolatio preacox, zato javno sprašujem: kolikšna je verjetnost, da bo med mandatom Slovenija vsaj enkrat glasovala drugače kot ZDA? Vprašanje je seveda zgolj retorično.

Ampak zdaj je, kar je. Samo želimo si, da bo samoponiževanja čim manj. No, želja je zgolj pobožna. Bo pa imela izvolitev Slovenije za nestalno članico notranjepolitične posledice. V SD gotovo. Fajonova bo vsekakor preživela. To pomeni, da bo stranka SD še naprej životarila s komaj kaj socialdemokratske identitete. Je pa Prednik, ki je napovedal naskakovanje trona, slaba, pravzaprav zelo slaba alternativa. Je zgolj ponesrečena kopija Pahorja.

Zato očitek levega krila Levice, da se stranka približuje socialdemokratskemu modelu, niti ni tako slab. Namreč, mesto socialdemokratskega modela družbenega razvoja je izpraznjeno. Že zelo dolgo. Zaplet med radikalnim Kordišem in modalnim Mescem spominja na situacijo v Grčiji pred leti ( junija 2015), ko je Varufakis, dobro pozicioniran in situiran kot mednarodno uveljavljen profesor ekonomije in (ni nepomembno) eden od najbogateje poročenih grških zetov, vztrajal pri radikalnih pozicijah, premier Cipras pa se je znašel pred hudo preizkušnjo: ali ne popusti diktatu Wolfganga Schäubla in EU ter tako pusti na cedilu ves javni sektor in upokojence etc. ali pa se ukloni in eksistenčno reši najbolj ogrožene in ranljive skupine prebivalstva.

O. K., tudi stranka Levica se je ta čas odpovedala staremu »sikstiejterskemu« imperativu, češ: bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. A stava je preprosta. Ali stranka sklepa kompromise, ko vstopa v široko levoliberalno koalicijo, ali pa omogoči Janši preživetje in potencialno vrnitev na oblast. Zato ta čas za stranko Levica ni vprašanje, čemu vse se je morala z vstopom v koalicijo odpovedati, ampak koliko v Golobovi vladi uresničuje koalicijske zaveze. Levici zato ni treba ničesar radikalizirati, dovolj je, da vztraja pri koalicijski pogodbi. Ponekod se Golob od nje odmika. Zlasti v zdravstvu, pri zdravstvenem zavarovanju, kadrovski transparentnosti, avtonomni mednarodni dejavnosti in poziciji. Če leva frakcija Levice nastopa kot notranji pritisk in korektor uspavane koalicijske stranke, je to dobro. Slabo pa bi bilo, če bi radikalizacija obstoj koalicije ogrozila.

Kakorkoli, ne glede na to, ali se premika proti izpraznjeni socialdemokratski poziciji ali vztraja pri domnevno avtentičnih programskih izhodiščih, ostaja Luka Mesec najbolj nadarjen politik Levice in levice nasploh. Kordiš je narejen za delovanje (životarjenje) stranke v opoziciji. Kar je tudi legitimna pozicija. Le odgovoriti si morajo na dve vprašanji. Prvič, zakaj je stranka vstopila v koalicijo, za katero je vedela, kaj od nje lahko pričakuje in kaj lahko v njej realizira. In drugič, kaj je pomembneje: ali radikalno vztrajanje pri domnevno avtentičnih načelih ali ohranjanje in poglabljanje sanitarnega jarka okrog Janše in janšizma. Odgovor na vprašanji je odgovor na dilemo, ali Mesec ali Kordiš. Ali oba.