Komentar / Miselnost kolonije

Heni Erceg

16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Sredi rive v Splitu, prepolne ljudi, se je slekla do golega. Kamere so jo posnele, posnetek je bil objavljen. In? Kot da se ni nič zgodilo.

Nekdo je na renesančnem trgu v Hvaru slekel hlače in iz zadnje odprtine spustil telesne izločke, na kratko, usral se je, in to sredi belega dne. Kamere so ga posnele, mediji objavili. In? Kot da se ni nič zgodilo.

Pijani mladec je sredi noči razbil vrata šolskega poslopja v Dubrovniku. Kamera ga je posnela, časopisi so objavili. In? Kot da se ni nič zgodilo.

Skozi okno stanovanja v tako imenovanem elitnem, brez dvoma pa najlepšem delu Splita, v Bačvicah, smo pozno ponoči opazili par sprehajalcev. Nenadoma ga je z balkona sosednje, nekoč stanovanjske, zdaj pa v celoti apartmajske zgradbe skupina podivjanih turistov zasula s kamenjem. Moški je zgroženo in nemočno zakričal, v odgovor pa dobil prostaštvo pri visokih decibelih. In kot da se ni nič zgodilo. Policistov na ulicah Splita ni, inšpektorji in mestni redarji ponoči ne delajo, zato je mesto, še posebej njegovo zgodovinsko jedro, spet prepuščeno na milost in nemilost mladim pijanim gostom, za katere je Dioklecijanovo mesto samo kulisa za tuljenje, bruhanje, scanje, z eno besedo grenjenje življenja maloštevilnim preostalim prebivalcem mestnega središča.

Resda je nova splitska oblast sprejela zakon o kaznovanju za poulično divjanje, ki si ga v glavnem privoščijo skupine mladih Angležev, najbrž vzgojene v tradiciji kolonializma, značilnega za svojo domovino. V resnici pa verjetno ti mladi sploh nimajo pojma, kam so prišli, vseeno jim je, ali so v Splitu, Dubrovniku, Zadru … Pomembno je le, da so jim domačini za prgišče evrov omogočili razkazovanje takšnega ali drugačnega primitivizma. Eden od londonskih časopisov je te dni objavil reportažo o divjaškem vedenju mladih Londončanov v Splitu, mestu, ki je očitno največja žrtev množičnega, nenadzorovanega turizma in s tem povezane podivjane apartmajizacije. Časopis se pravzaprav osredotoča na visoke kazni, te znašajo od 150 do 300 evrov za slačenje, bruhanje, kričanje na javnih mestih, čeprav ni jasno, kdo bo glede na številnost razuzdanih hord in pomanjkanje redarjev patruljiral in izrekal te kazni.

Do zdaj so izrekli samo 13 kazni, tistih nekaj preostalih prebivalcev mestnega središča – kakih 500 jih je, zaradi nenehnega pijanskega dretja oropanih nočnega počitka in spanca – pa marljivo spremlja divjanje pod svojimi okni, so kot izžeti domorodci v kaki nekdanji angleški koloniji.

Pri tem se predsednica Združenja najemodajalcev pritožuje, da je apartmajev preveč, in navrže, da je Split doživel »renesanso« – ubožica verjetno misli retardacijo –, češ da »po drugi uri ponoči v mestu ne deluje nič več«. Nekaj blebeta tudi o oddajanju sob pri družinah, kot da kaj takega še obstaja in kot da ne ve, da je propad Splita v resnici povzročila stihija preurejanja stanovanj v apartmaje; njihovi lastniki se za pol leta izselijo na nadomestne lokacije, v druga stanovanja, hiše na podeželju ...

In kako si hrvaška vlada prizadeva za nujni odmik od uničujočega množičnega turizma in približevanje tistemu za spodobne ljudi, željne kulturne ponudbe v mestu, ki danes zavračajo že samo misel na dopustovanje v Splitu, saj se je njegov »sloves«, kot vidimo, razširil daleč onkraj meja Hrvaške? Nikakor, kot si ne prizadeva tudi za nič drugega, tako da je vsakršno preznamčenje sedanjega stihijskega turizma za pijane, nevzgojene mlade Evropejce, večinoma Angleže, prepuščeno lokalni oblasti s skromnimi viri, in to še zlasti zdaj, ko je pohlep lastnikov apartmajev popolnoma ušel z vajeti. Eh, da, vladajoča elita namerava uvesti davek na nepremičnine, a za kazen samo za tiste, ki se ne ukvarjajo z oddajo in že plačujejo odmerjeni davek. Tako država v resnici spodbuja nadaljnjo apartmajizacijo in tudi strahovito uničevanje morskega dobra, kjer rastejo nezakonite apartmajske hišure, katerih lastniki so večinoma tujci. Vladajoči so se nenadoma domislili, da bi lahko zaigrali programski boj proti črnim gradnjam, in so v Istri porušili nekaj nezakonito postavljenih hišk, bagre pa potem vpregli v rušenje več zgradb, dovoznih poti in betonirane obale v zalivu Vruja med Splitom in Makarsko, in to po številnih protestih tamkajšnjih aktivistov. No, to, da je bila za vajo iz strogosti izbrana ravno Vruja, je med drugim stvar maščevanja predsednika vlade in HDZ večnemu tekmecu, predsedniku države, ki je dolgoletni prijatelj nezakonitega graditelja v Vruji.

Vse to so torej predvolilne, politikantske potegavščine vladajoče stranke; med njenima zadnjima mandatoma je država podivjala na vseh ravneh: od nezakonite gradnje na obali in uničevanja morskega dobra do strategije množičnega turizma in nenadzorovane apartmajizacije, torej odrekanja državni suverenosti v celoti. Bodisi s prepuščanjem najlepših delov Dalmacije in otokov krvoločnim tujim investitorjem, v glavnem mafijcem, bodisi z množičnim turizmom, ki uničuje življenje v zgodovinskih mestih ob morju.

Nočemo se recimo zgledovati pri Amsterdamu – kaj šele, da bi izpeljali kak podoben ukrep. Tam so iz mestnega središča preprosto pregnali mlade angleške turiste, mestna oblast pa jim je sporočila: »Ne prihajajte več!« Podobno je storila Barcelona, ena od turističnih regij v severni Italiji pa je z zakonom prepovedala nadaljnjo apartmajizacijo, ker želi obdržati krajevno prebivalstvo in mu omogočiti normalno življenje. Torej se da, samo hoteti je treba. A mi smo raje kolonija, to, kar je ta prdec od države v resnici od nekdaj bil.