Komentar / Vražje babnice

Heni Erceg

2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Pravzaprav se mi kar malo smili, ni prijetno, če se na ubogega moškega spravijo vse babnice Balkana in celo nekateri medijski komentatorji. Dobro, takšnih, ki bi zagovarjali pravice žensk, v tem našem zakotju ni ravno veliko, pa vendar si je vsega kriv gospod Perić sam, ker nasprotuje novemu zakonu o spolno občutljivem jeziku, po katerem bi morali ženske v Srbiji v prihodnje ogovarjati z doktorica, profesorica … ne več s samostalniki moškega spola.

Temu Periću se je popolnoma odpulilo, zakadil se je v ženski spol, vse babnice, ki namesto v boga verjamejo v »kreme za obraz«, »nesrečnice« in »ničvrednice«, ki bi bile rade v jeziku spolno enakopravne, je balkanski veljak dodobra ozmerjal, kar »vreščal in jokal bi od hudega, kadar slišim koga trditi, da so ženske ogrožene«. To subtilno pridiganje razkriva videoposnetek, objavljen na spletu, ki je spravil na noge ženske v Srbiji, na Hrvaškem in drugod v regiji. Vznemiril jih je očitni, pozornost zbujajoči primer imenitnega balkanskega običaja, da frustrirani dedci množično žalijo ženske, jih pretepajo in pobijajo – v Srbiji je bilo letos ubitih že 18 žensk, nič bolje pa ni niti na Hrvaškem – ker se »nesrečnice« in »ničvrednice« ne uklanjajo, kot bi se morale, ali pa doma spravljajo ob živce prizadevne pridaniče, ko se ti pijani priklatijo iz gostilne.

No, v točno takšno – gostilniško – scenografijo, kakršne se ne bi sramoval niti tisti nekdaj znani bosansko-hercegovski režiser Emir Kusturica, ki se je kasneje pridružil četnikom, je umeščen samogovor omenjenega Perića. Vendar to nista ciganski šotor in nežni balkanski bluz, to je bogato obložena miza, ki se šibi pod dobrotami, mesom in pijačo – vsem, kar so za navzoče moške pripravile neke ubogljive nesrečnice – med žvenketom pribora in kristalnih kozarcev pa mitingira omenjeni Perić, res, prav duška daje svojemu besu. Priložnost, da ozmerja, omalovažuje in postavi ob sramotilni steber ženske, ki bi bile rade enakopravne, pa je dobil, tako se zdi, na neki cerkveni slovesnosti; očitno jo je omenjeni Perić, sicer bolj znan kot patriarh Porfirij, vodja srbske pravoslavne cerkve, izkoristil za salve mračnega, napadalnega sovraštva. Res, Porfirij serje in serje tam za mizo, podoben brezčutnim rimskim cesarjem, in medtem ko se tovariši bašejo z mesovjem, s pogledom, že motnim od alkohola, grmi o »tragediji, ki jo prinaša takšen (spolni) zakon«, in grozi z »zrušitvijo vsega, na čemer temelji srbski narod«, ženske, ki nasprotujejo »naravnemu« stanju, pa so po njegovih besedah »nesrečnice« in »ničvrednice«.

Ta razuzdani cerkveni performans žretja, lokanja in žaljenja je razkril pravi obraz srbskega patriarha, ki, ves zaripel, afektiran kot v kakem cenenem dramoletu, karikirano posnema ženski govor in se v bolestnem sovraštvu zaganja v ženske, ki so podprle zakon o spolni enakopravnosti v jeziku, te »ničvrednice«, zaradi katerih, kot pravi, »smo vsi ogroženi. Ogrožaš nas vendar ti, nesreča. Pririnila si se k jaslim in zdaj prodajaš meglo, kakor da se je svet začel s tabo.« Tako poglavar srbske pravoslavne cerkve, kot bi bil stekel, razlaga, kam sodijo čarovnice s tega območja, in to le malo po tem, ko je bilo v Beogradu ubitih sedem deklic, žalost njihovih mater pa si komaj lahko predstavljamo.

Toda to ni prvo nasilniško sporočilo ženskam, v velikonočni poslanici srbska pravoslavna cerkev – ta se seveda vtika v vse, tudi v jezik – zahteva, da se ustavi nasilje nad srbskim jezikom, posebej še »s protiustavnim zakonom, ki vsiljuje tako imenovani spolno občutljivi jezik, v resnici pa je zgolj krinka za boj proti zakonu in družini, tej od boga dani svetinji in naravni obliki človekovega osebnega in skupnostnega življenja«.

Porfirij ima zagotovo dober želodec, vajen je krepke jedače, nam pa gre na bruhanje, med drugim tudi zaradi neverjetne podobnosti njegovega razmišljanja s stališči hrvaških katoliških združenj, kakršno je

V imenu družine, ki uporablja natančno tak arzenal psovk, kadar govori o ženskah. Porfirij prireja skrivna »intelektualna« srečanja in bruha srednjeveške kletve zoper ženske, katoliški dedci na Hrvaškem pa se vsako soboto plazijo po mestnih trgih, na njih klečijo in molijo za rešitev ogrožene družine in tradicionalnih vrednot, preklinjajo ženske, ki nosijo kratka krila in bi hotele imeti nekaj pravic, na kratko: krepko ga serjejo.

Opravičujem se za takšno izrazje, toda ali obstaja boljša beseda za ponazoritev popolnega nazadovanja družb na celotnem območju? Tistih družb, v katerih so ženske tretjerazredna bitja, ki jih lahko žali, napada, pobija vsak ničvrednež in potem upravičeno računa na brezmejno razumevanje prelatov. Sicer pa je beograjski časnik Blic prekinil sodelovanje z znano dramaturginjo Biljano Srbljenović, ker se je drznila šjora Porfirija sesekljati na prafaktorje. Prav ji je, tej »nesrečnici« in »ničvrednici«.

Toda ali ne bi Porfiriju, in ne samo njemu, koristila kaka »psihologinja«, kaka »ničvrednica«, da bi mu takole prijateljsko postavila diagnozo in ugotovila, od kod izvira njegovo sovraštvo do žensk. Ga je nemara mama tepla, ko je bil otrok? Pa vendar, markantni menih napada samo besedno, ti naši v katoliški cerkvi … Eh, tu se je pekel že davno zalezel v zakristije in te dni je o množičnih zlorabah otrok, ki jih zagrešijo duhovniki, pogumno spregovoril reški nadškof. Toda kaj nam to pomaga? Če po uveljavljenem postopku za posiljevalce veljajo zgolj tankočutna cerkvena pravila – torej tiho premeščanje v drugo župnijo. Kaj pa žrtve? Kajpada »smo vsi žrtve«, kot pravi spoštovani Porfirij. Žrtve neke vražje ženske – ničvrednice.