Komentar / Globalizacija Ljubljane

N'toko

23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Žive meje

V poletnih mesecih so prebivalci Ljubljane soočeni z velikimi spremembami, ki marsikoga napolnjujejo z nelagodjem. Na ulicah so sami tuji obrazi, v zraku je vrvež najrazličnejših jezikov, med sabo za prostor tekmujejo različni ponudniki storitev in hrane, ki jo razvažajo dostavljavci z vsega sveta, ob petkih pa iz lokalov doni vse od berlinskega tehna do nigerijskega afrobeata. V prestolnico je prišla globalizacija. Vsem, ki se še spominjajo nekoč zaspane poletne Ljubljane, ki je po odhodu študentov in med kolektivnimi dopusti vedno postala mesto duhov, bi morale biti spremembe sicer všeč – mestne oblasti nam jih prikazujejo kot veliko zmago urbanističnega planiranja. Mar si nismo vedno želeli živeti v metropolitanskem okolju? Se nismo vedno pritoževali nad zaplankanostjo in zaspanostjo prestolnice? Toda med novo globalizirano Ljubljano in njenimi starimi lokalci obstaja velika napetost, ki še zdaleč ni razrešena.

Ko govorijo o »odpiranju svetu«, oblasti ponavadi molčijo o detajlih. Globalizacija, ki prihaja v Ljubljano, je namreč globalizacija po meri kapitala. Na eni strani prinaša tuje investitorje in nepremičninske špekulante, hotele s petimi zvezdicami in luksuzne gradnje, na drugi pa visoke najemnine in absurdne cene vsakodnevnih dobrin. Na eni strani prinaša množice turistov, obiskovalcev seminarjev in delegatov gospodarskih srečanj, na drugi pa množice domačih in tujih delavcev, ki jim strežejo in vzdržujejo mesto, v katerem si sami ne morejo privoščiti normalnega življenja. Na eni strani prinaša večjo gostinsko in kulturno pestrost, na drugi pa vse več ljudi, ki so iz javnega življenja povsem izrinjeni.

Za to globalizirano Ljubljano, za tem »najlepšim mestom na svetu«, polnim »metropolitanskih doživetij«, stoji mehanizem sistematičnega izključevanja delavskega razreda. Pooseblja ga iranski begunec, ki v elitni restavraciji za 7 evrov na uro pripravlja tradicionalne slovenske jedi za petične turiste. Ali litvanska študentka na izmenjavi, ki se mora za tri mesece na leto izseliti iz stanovanja, da naredi prostor bolj donosnim AirBnB najemnikom. Ali kosovski delavec, ki tlakuje bleščeče promenade pred novimi luksuznimi stanovanji, šef pa mu trga tretjino plače za posteljo v prenatrpanem samskem domu. Z globalizacijo postaja nekoč egalitarna, uporniška in mladinska prestolnica odsev globalne neenakosti. Ta se zažira v vse pore urbanega življenja.

Samo idiot se lahko pretvarja, da gradnja takšnega mesta ne bo prinesla napetosti, kakršne poznajo v drugih svetovnih prestolnicah, kjer je kapital našel svoj dom. Domačini, ki še ostajajo, so soočeni z novimi situacijami, ki jih ne znajo obvladovati. Srednji razred nima pojma, kako ravnati z naraščajočim številom brezdomcev in drugih izključenih ljudi, ki so se znašli pred njihovim pragom. Ne vedo, kako gledati na tujce, ki so se znašli v javnih sistemih, na zavodu, pri zdravniku ali v šolskih klopeh skupaj z njihovimi družinami. Trume dostavljavcev, ki na biciklih in skuterjih drvijo mimo njih, so jim v nadlego. Vse več ljudi težko najde empatijo in potrpežljivost v spreminjajočem se mestu. Postanejo defenzivni, jezni, malenkostni, ozkosrčni … ali pa so bili taki že prej, a je nova situacija te lastnosti le amplificirala.

Zato v novi Ljubljani ne prosperira vključujoč metropolitanski duh, ampak ksenofobija in zaplankanost. Istočasno, ko gospodarstvo kliče nove množice turistov in tujih delavcev, odmevajo tudi klici k omejevanju priseljevanja, k strožjim »integracijskim ukrepom« za tuje družine, k agresivnejšemu varovanju meje, h kaznovanju dostavljavcev in drugih delavcev. Medtem ko se mesto hvali s svojo inkluzivnostjo in raznolikostjo, potekajo napadi »domoljubov« na LGBTQ prostore. Ko se nad nami šopirijo oglasni panoji z afirmativnimi sporočili »#Človek, čuvaj svoje mesto«, mesto zares čuva vse večja množica oboroženih varnostnikov in policistov, vedno na preži za pripadniki globalnega delavskega razreda, ki so odtavali predaleč od kuhinj in gradbišč.

Te napetosti so paradoksalno najbolj vidne na Metelkovi, ki sicer ostaja še edino živo ljudsko zbirališče v mestu. Skozi vsa leta ljubljanske turistične metamorfoze je bila Metelkova vedno podoba prave metropolitanskosti – prostor, kjer se srečujejo domači pankovski starešine in srednješolski radovedneži, evropski hipiji in migranti brez papirjev, klošarski pametnjakoviči in boemski študenti … Če nič drugega, si je vsak lahko privoščil pivo na dvorišču in slišal nekaj muzike iz klubov, brez posredovanja mestnih oblasti in raznih elitnih »kulturnih programerjev«, ki bi usmerjali njihovo druženje.

A noben prostor ni bolj intenzivno doživel ljubljanske globalizacije kot prav Metelkova, saj sta se tja sočasno zatekli tako množica turistov kot množica izključenih mestnih prebivalcev – oseb z motnjami v duševnem razvoju, brezdomcev, džankijev, migrantov brez papirjev … Ti so skupaj na nereguliranem dvorišču razvili novo kaotično črno ekonomijo, ki sicer zadovoljuje potrebe obiskovalcev, a hkrati uhaja ustaljenim metelkovskim hierarhijam ter v njih vnaša trenja in nasilje. In tako kot ostali ljubljanski srednji sloj se tudi metelkovski posestniki ne znajo odzvati na realnost radikalno neenakega mesta. S kampanjo »ne kupuj drog na Metelkovi« navidezno nagovarjajo množice k odgovornemu ravnanju, dejansko pa se bodo trenj med revnimi in manj revnimi lahko rešili le na način, kot to počne župan: z varnostniki in policijo. Majhne zaplate alternativne kulture, kot je Metelkova, seveda ne morejo rešiti mestnih problemov – vse kazanje s prstom na njihovo disfunkcionalnost je v resnici krivično, saj se s svojimi omejenimi kapacitetami zgolj spopada z neenakostjo, ki so jo v mestu ustvarile elite.

Metelkova je v resnici zgolj karikaturna upodobitev razrednih napetosti, ki nastajajo, ko kapitalu prepustimo urejanje naših mest, in nemoči srednjega razreda, da se na to konstruktivno odzove. V segregiranem mestu tudi avtonomni prostori ne morejo biti pravični. Kar pa nam je Metelkova nekoč dajala, je uvid v neko drugačno, bolj egalitarno in bolj vključujočo metropolitanskost. Njeno kaotično dvorišče je bilo prostor eksperimentiranja, kjer smo si lahko zamislili globalizacijo po meri delavskega razreda. Na njem je bilo mogoče misliti prostor, ki bi bil cenovno dostopen vsakemu, ki bi nudil priložnost za delo brez diskriminacije, ki bi nudil brezplačne delovne prostore, ki bi proizvajal kulturo po nareku ljudi in ne EU razpisov … Vse to bi lahko bila – kot v marsičem nekoč – Ljubljana.