Komentar / Igre s športom

dr. Bogomir Kovač

23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Prodaja Športne loterije (ŠL) sredi leta 2023 upravičeno buri duhove. Šport je redek in dragocen identitetni kapital te države, pravo socialno lepilo onkraj večnih političnih delitev. In športna arena je v nekaj dneh ponudila izvrstno sliko naših razmer. Proslavljanje legendarne zmage Rogliča na Giro d’Italia, organizacijski polom košarkarskega prvenstva za ženske in kakopak sporno prodajo ŠL. V trikotniku sijajnih športnikov, problematičnega športnega menedžmenta in večnih finančnih mahinacij ni srečnega konca. Igre na srečo so stara slepa pega slovenskega biznisa in državne regulacije. Dileme in težave ostajajo vsa desetletja odprte, tako glede organizacije in lastništva, pa tudi regulacije in namenske porabe sredstev. Slovenska politika, državna ter tudi športna in poslovna, nikoli ni dobro doumela labirintov javno-zasebnega partnerstva in trajnostnega razvoja. Prvo določa pridobivanje sredstev, drugo njegovo namensko javno porabo. Prodaja monopolnih dejavnosti države velja za poraz njenih podjetniških sposobnosti in dokaz politične poniglavosti akterjev. ŠL in njeni deležniki so v tem precepu očitno klonili.

Toda pojdimo po vrsti. ŠL je najprej sijajen primer tranzicijske postsocialistične institucije. Nastala je kot nekakšna nadgradnja kultne športno-marketinške akcije Podarim dobim (1984–1997), daleč najuspešnejše igre na srečo vseh časov na naših tleh. Projekt Podarim dobim je bila slovenska poslovna kreacija, ki je presegla konkurenčno zgodbo Sport Hilfe v Avstriji, Nemčiji in Švici. Ponudila je izvrsten dokaz, da je celo sredi stranpoti socialistične ekonomike mogoče doseči lokalno poslovno zmago. Za mnoge je ta akcija tlakovala pot v mitologijo slovenske osamosvojitve. V novi državi je bilo seveda vse drugače. Novi Zakon o igrah na srečo je omogočil nastanek novih institucij, tudi ŠL (1995). Njena dejavnost so igre na srečo, namen pa financiranje slovenskega športa (FŠO), invalidskih in humanitarnih dejavnosti (FIHO). Od tod so reči tekle po razmeroma ustaljenih poslovnih in regulacijskih tirih. Bistvo teh namer je javni namen delovanja loterij. Krog je tako sklenjen. Najbolj hazardne igre kapitalizma se prek koncesijskih dajatev iztečejo v dobre namene.

Toda reči nikjer niso samoumevne. Poslovanje ŠL se je z leti izboljševalo in rezerv je še veliko. Žal jih iz zadnjih dveh petletnih razvojnih strategij ŠL, bolj motivacijskih slikanic kot resnih menedžerskih orodij, ni videti. Toda to je problem vodenja in upravljanja ŠL. Nasploh se ŠL ni »proslavila« v javnosti z odmevnimi poslovnimi akcijami, temveč s prikrivanjem visokih plač in nagrad svojih uprav. ŠL je namreč nekakšen samoupravni kapitalski hibrid, s statusom zasebne družbe in paradržavnimi (družbenimi) lastniki, tržna družba v dejavnosti posebnega družbenega pomena. Nanjo se zato obešajo naše običajne institucionalne zmešnjave in slabosti korporativnega upravljanja. Problem je tudi delitev denarja med in znotraj FŠO in FIHO. Toda to ne more biti alibi za prodajo ŠL tujim lastnikom, ki naj bi prinesli svež kapital, nove igre in trge. ŠL ni niti v poslovni niti v razvojni krizi in zato ne potrebuje tujih rešitev.

Mnogi se sklicujejo na tržni argument in nevarnosti konkurence. EU je kljub neoliberalni dogmi prostega trga in skupnih zavez pustila nacionalnim državam, da ohranjajo lastno regulacijo iger na srečo. Mednarodne igralniške korporacije jo običajno spretno obidejo s tržno redistribucijo iger, davčno optimalizacijo v oazah in prisvajanjem dobička na račun javnih interesov države. Tu ni nobenih skrivnosti. Mednarodne igre obstajajo, v Sloveniji pomenijo petino domače porabe športnih stav in to je izgubljena zgodba. Toda pomembno je, kdo obvladuje večino drugih iger, ki ostajajo v domeni države in imajo predvidljiv tok javne porabe sredstev. Prodaja iger na srečo kot monopolne tržne dejavnosti države tujim lastnikom je zato velika neumnost. Na to se običajno veže tudi finančni argument. Ker bosta tržna deregulacija in konkurenca uničili nacionalne trge športnih stav, bodo koncesije nižje in obratno. Torej privatizacija in liberalizacija rešujeta ŠL, s tem pa tudi financiranje FŠO in FIHO. Toda kapital zahteva donosnost, če je ne dobi, dejavnost preoblikuje, seli ali pa ukine. Noben sistem koncesij in drugih dajatev tega ne more preprečiti. In tu je tveganje glede prodaje ŠL izjemno.

Seveda je smešno opazovati kameleonstvo domačih akterjev. Nekateri so pred leti zagovarjali konkurenčni pristop, liberalizacijo trga športnih stav in privatizacijo, danes trdijo ravno nasprotno. Drugi so se iz nasprotnikov ŠL spremenili v njihove goreče zagovornike, kar je storila prejšnja oblast, zanika nova, od Cerarja do Janše in sedaj Golobovih. Vmes so seveda interesi posameznih državnih oziroma družbenih lastnikov, zlasti nogometne zveze, smučarske zveze in celo olimpijskega komiteja. Vsem bi se zaradi lastnih razvojnih ambicij in spornih projektov prilegla kupnina od prodaje. Ni naključje, da je evropska loterijska asociacija EL junija 2022 pozvala evropsko komisijo v Bruslju, da zaščiti potrošnike (igralce) in utrdi sedanji model nacionalnih loterij. V ospredju so načela subsidiarnosti in družbeno odgovornega financiranja športa, humanitarnih dejavnosti, celo kulture in umetnosti … Loterijska dejavnost je torej del javnih in ne zasebnih politik, enake možnosti in prost dostop do športnih aktivnosti so del te agende. Cilji pa so povsod enaki, zagotoviti stabilen dodatni vir javnega financiranja. In to je s prodajo ŠL ogroženo.

Sklep je na dlani. Tveganja in škode zaradi prodaje ŠL so večje od priložnosti in koristi, ki jih ponuja. Celo abotna SWOT-analiza, brez velikih skrbnih pregledov in slavnih vrednotenj, bi morala zadostovati. Postopki prodaje dodatno ogrožajo ugled športnih organizacij, tudi zaupanje v vlado. Oh, te nesrečne igre na srečo!