Komentar / Ubežati neumnostim

dr. Bogomir Kovač

30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO) tretje leto zapored buri politične duhove in med ljudmi vzbuja skrb glede opravilne sposobnosti države. Brez dvoma z njim dobivamo nov socialni steber, nujen sistemski okvir socialne države za dolgoživo slovensko družbo. Dobili naj bi večji nabor in boljšo dostopnost storitev, pa širše sistemske vire financiranja. Več solidarnosti in enakih možnosti za vse, nekakšen nov medgeneracijski družbeni dogovor. Toda reči ne kažejo dobro. Dostopnost storitev omejuje problem kadra, viri financiranja motijo številne, vladna ihta z zakonom ni v duhu družbenega konsenza. Novi socialni steber brez ekonomsko trdnih in politično legitimnih temeljev pa ne more nositi bremen socialne države. Stari in novi zakon dveh politično nasprotujočih si vlad razkriva enako težavo, vedno bolj birokratsko in vse manj funkcionalno državo. Očitno kompleksnim družbenim problemom in celovitim rešitvam nismo kos. Zato je sedanji direndaj okoli dolgotrajne oskrbe tako usoden. Kaže ogledalo naše nesposobnosti, naj si to želimo ali ne.

Začnimo s politično močvaro. Janševa vlada je decembra 2021 sprejela dolgo pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi kot del predvolilnega darilnega političnega paketa. Politično sporočilo je bilo sila preprosto. Ljudje bodo plačevali manj, da bodo dobili več. Zakon je bil poln neskladnosti, nejasen glede izvedbe, brez virov financiranja. Vzpostavlja sistem, ki določa, kdo naj bo prejemnik pomoči in kako. Opredeljuje javne in zasebne, domače in tuje izvajalce, izvedbeno odgovornost pa prelaga na podzakonske akte in ključne deležnike. Prvih ni bilo, drugi pa so govorili o neizvedljivosti zakona. Tudi volivci niso nasedli iluziji zastonjkarske oskrbne gostilne. Nova Golobova vlada je seveda takoj obljubila drugačno zakonsko ureditev, ki naj bi odpravila stare praznine. Vmes smo na trojnem referendumu še enkrat zavrnili staro oblast in njen ZDO. Toda začela se je nova komedija zmešnjav.

Golobova vlada in novo ministrstvo sta z novim zakonskim predlogom najprej povzela večino starih rešitev z nekaj spremembami. Vstopna točka in presoja pravic je zdaj v rokah centrov za socialno delo (CSD), prej naj bi za to skrbeli zavodi za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Eni in drugi naj bi izdelali načrt priporočenih storitev za koristnike, ga ovrednotili s točkovanjem njihovih opravilnih in kognitivnih sposobnosti ter anamnezo bolezenskih stanj, nato pa jih razvrstili v kategorije upravičenosti do državne pomoči. Preprosto in jasno, kot pred Petrovimi rajskimi vrati. Kje so tu pravice izbire, koliko stanejo alternative, kdo kaj plača in kako kdo odloča, kako reševati pritožbe na arbitrarne odločitve, vse to ostaja skrivnost razodetja. V »strokovne« rešitve je zato treba verovati, v (ne)umnosti te ali one vlade pa verjeti.

Trije osrednji problemi so se čudežno ohranili. Prvi zadeva neverjetno birokratsko proceduro strokovnega vrednotenja in razvrščanja kakšnih 70 tisoč potencialnih koristnikov, starostnikov, invalidov in oseb s posebnimi potrebami. Drugi se nanaša na nujno sistemsko sodelovanje vseh deležnikov dolgotrajne oskrbe in treh ministrstev za solidarno prihodnost, zdravje in delo. Viri financiranja so zdaj sicer jasni, toda problematični. Ostaja torej problem kadra, nabora in izbire storitev, pa tudi cen in kritja realnih stroškov. Vprašanj je torej po letu in pol komaj kaj manj, dobili smo nove zamike izvedbe in nedefinirane institucionalne prehode med obema ureditvama. Sistem je zelo zapleten in tudi tokrat domala neizvedljiv.

Edina prava inovacija so novi viri financiranja, obvezen prispevek z dodatkom proračunskih virov. Danes vemo, da za takšen pristop potrebujemo med 750 milijonov do 1 milijarde evrov na letni ravni. Viri so opredeljeni, izvedba sistema pa ne, tako da smo takoj v kloaki neučinkovitosti. Toda če je nov prispevek finančna nuja, sedanja rešitev ni nujna. Bi lahko prispevke za nekakšno vseživljenjsko zavarovanje zdravja in oskrbe združili, recimo z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem in še s čim, premišljeno in solidarno glede na dohodke? Bi morda v duhu univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) razdelili sredstva, ki bi jih kot nekakšne »vavčerje« sami razporejali, brez centraliziranih birokratskih odločitev kaj in za koga? In če že postavljamo v ospredje posameznika, uporabnika in oskrbovalca, potem bi lažje uspeli v okvirih že ustaljenega sistema pravic in lastne odgovornosti; nov sistemski okvir bi bil nadgradnja in ne alternativa. Predvsem pa nov socialni steber zahteva socialni dialog, tudi jasno in glasno soočanje s civilno družbo. Brez tega je nov medgeneracijski družbeni dogovor ekonomska iluzija, legitimnost želenih sprememb pa politični dim. Reformna lekcija vlade je tu lahko le popravni izpit.

Zgodba starajoče se družbe je še bolj zapletena, če jo postavimo v kontekst negativnih demografskih sprememb, težav na trgu dela in vedno večjih zahtev oskrbe. Če bo do leta 2060 tretjina prebivalstva stara nad 65 let, če bo pričakovana življenjska doba nad 85 let, potem moramo v Sloveniji problem kompleksne dolgotrajne oskrbe rešiti danes, ne jutri. OECD nam omogoča vpogled v vrsto uporabnih predlogov in rešitev drugih držav, tudi podjetij. Prav tako v obseg in strukturo potrebnih investicij in virov financiranja, letno okoli 1,5–2 odstotka BDP. Če molčimo pri izdatkih za orožje, zakaj toliko vpitja pri socialni državi. Trajnostni razvoj je najprej socialni napredek in pika.

Dejavno in zdravo staranje je socialni imperativ, povečanje produktivnosti in učinkovitosti pa njegovo ekonomsko sredstvo. Oboje je povezano, delati dlje in živeti bolj zdravo, skrbeti za vseživljenjsko varnost in njeno financiranje. Učinkovitost gospodarstva je druga stran vzdržnega pokojninskega, zdravstvenega in oskrbniškega sistema. Krize so nova stalnica, prav tako slabe rešitve. Starosti ne moremo ubežati, neumnostim pa lahko.