Komentar / Temna stran Mesca

Vlado Miheljak

30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Dva leva

»V resnici ni temne strani meseca. Dejansko je vse temno. (... Edina stvar, zaradi katere je videti svetlo, je sonce.)«
— Sporadične besede Gerryja O’Driscolla, vratarja snemalnega studia Abby Road, ki jih je skupina Pink Floyd uporabila v izteku zadnjega komada kultnega albuma The Dark Side of the Moon (1973)

Ni vsak ponedeljek dolgočasen. V ponedeljek, 26. 6., je bil prav poseben dan. Veliki filmar Karpo Godina je v izbrani družbi soustvarjalcev, sopotnikov in prijateljev svoj častitljivi osemdeseti rojstni dan proslavil na najlepši možni način. Namreč s projekcijo obnovljenega Rdečega Boogieja, ki je zaznamoval slovenski film na začetku osemdesetih let. Karpo se je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih oblikoval in uveljavil kot soavtor t. i. črnega vala jugoslovanskega filma, slovenski filmski dediščini pa je dal zlasti tri velike celovečerce. Splav meduze (1980) o umetniški avantgardi dvajsetih let na Balkanu, pa Umetni raj (1990), hommage Fritzu Langu in Karolu Grossmannu. Vmes pa še Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), film o bridko sladkem času, ko se je s težavo osvajalo ne le polja svobode govora in ustvarjanja, ampak tudi in predvsem pravico do zasebnosti in izbire oblik užitka. Sam sem film prvič videl na začetku leta 1984 na Berlinalu v (takratnem) Zahodnem Berlinu; uvrščen je bil v poseben – če se prav spomnim mediteranski – program in pritegnil pozornost občinstva. Ob čustveno napetem izteku filma je v srednji dvorani kinematografa Zoo Palast, kjer je takrat potekal festival, najprej nekaj trenutkov vladala mučna tišina, nato pa se je počasi sestavil prisrčen aplavz. Znanec ob meni je pokomentiral, da moramo najbrž imeti v Jugoslaviji pogum za odpiranje takšnih tem. Da, vsekakor, sem mu odgovoril, a že nekaj časa ne toliko kot pri njih, v Nemčiji, za tematiziranje levega terorizma, RAF-a oz. skupine Baader-Mainhof, kar je bilo takrat v akademskih levičarskih krogih razlog precejšnjega nelagodja in zadreg.

No, dobrih štirideset let pozneje je obnovljeni Rdeči Boogie še vedno moč gledati z užitkom. A iz povsem druge perspektive. Če smo ga pred štirimi desetletji gledali kot provokativno oziranje v svinčene povojne čase, smo ga tokrat predvsem kot pogled na družbeno sceno in obdobje, v katerem je film nastajal. Na zgodnja osemdeseta, na znova prebujeno družbeno vzdušje po zmrzali v sedemdesetih. In zanimivo, akterji in publika, ki so v osemdesetih predstavljali kritično javnost, so taki še danes. A tokrat kritični do nove stvarnosti in njenih akterjev. Stremljenja so pač univerzalna, akterji in občinstvo bolj ko ne isti, le nekoliko bolj načeti. Če je osrednji lik, saksofonist, ki ga je nadarjeno upodobil Peter Mlakar, pred štiridesetimi leti deloval mladostno in elegantno kot kak John Lurie v značilni obleki v njegovih najboljših časih, je danes predstavnik generacije, ki je krepko vstopila v sedemdeseta. No, čas je morda protagonistom načel telesa, ne pa tudi duha.

Zato se s turbulencami v stranki Levica najbolj zaskrbljeno ukvarjajo tisti, ki so že vseskozi ob relevantnih javnih vprašanjih glasno sporočali, da jim je mar. Načelno bi izbiranje vodstva in razhajanja morali soditi v notranje zadeve in skrb vsake stranke. Tokrat je drugače, ker so potencialne posledice notranjih trenj in prerivanj lahko usodne za samo koalicijo. In posledično – kar je ključno – za hitro vrnitev Janše na mesto zločina. Po ponesrečenem pozicioniranju Levice zunaj-znotraj v prejšnji legislaturi, kar je sopovzročilo razpad tudi sicer zmedene Šarčeve koalicije, je bila tokrat Levica med avtorji projekta dejanšizacije Slovenije. Tako širok projekt vedno predstavlja določeno odrekanje, a hkrati možnost, da se vsaj nekaj programskih ciljev tudi uresniči. V opoziciji, z zelo omejenim vplivom, nikoli. Za zdaj kaže, da Levica uspeva pri številnih projektih (stanovanjska politika, varna starost, delavska zakonodaja), ki bi sicer ostali mokre sanje majhne opozicijske stranke. In Levica ima vso legitimno pravico, da vztraja pri zavezah, ki so bile dane ob vstopu v koalicijo. Ne more in ne sme pa za nazaj redefinirati zahtev. Zato je Kordiševa kritična floskula o »sredinjenju« stranke pod Mescem brezpredmetna. Pa tudi sicer, vsej gromki kritiki navkljub, je Kordiševa opcija prazna, brez konceptov. Zgolj populizem, ki se navdušuje nad – bog pomagaj – Madurovo Venezuelo; ki v parlamentu žuga z »ljudskimi sodišči« ... Edini, pri katerem je v nagovorih in intervjujih zaznati sposobnost konceptualne utemeljitve pozicije, je Luka Mesec. Nihče seveda ni nezamenljiv. A zamenjave niso vedno boljše. Pogosto so slabše. Vsaj ta čas ni na vidiku nekoga, ki bi stranko lahko premaknil na močnejšo pozicijo. Odpor proti »sredinjenju« nima rezervnih volivcev. Stranka v situaciji, ko so prenekateri volili taktično, da odplaknejo zlo, ki se je v prejšnji legislaturi naselilo v vse pore družbe in države, ni dosegla zastavljenega cilja (dobila je zgolj 4,5 %). A predsedniški kandidat Kordiš je v prvem krogu, kjer ni bilo taktičnega glasovanja, saj ni bilo nobenega tveganja (tudi sam sem »za hec« glasoval zanj), dosegel najslabši rezultat: 2,8 %! Kaj je torej treba redefinirati? In koga predstavlja stranka? Levica ni stranka delavstva, kot se slepi Kordiš. To je slej ko prej SDS. Kordiševa frakcija ima morda nekaj več podpore med fundamentalnimi privrženci, ki pa jih očitno ni mogoče pripeljati na volišča. Vsakršni eksperimenti in floskule o t. i. vračanju k avtentičnim izhodiščem so recept za neuspeh; za dokončno izsušitev stranke.

In predvsem za vračanje Janše na oblast.