Komentar / Zobanje briških češenj

dr. Bogomir Kovač

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Antiinflacijska politika Golobove vlade ubira čudna pota. Julija zaganja nov projekt zbiranja podatkov in spremljanja cen prehranskih proizvodov po celotni proizvodno-prodajni verigi, od kmeta do končnega kupca. Državo očitno skrbi troje, visoka inflacija na tem področju, prehranska varnost in učinkovitost. Obeta si dvoje, večjo cenovno dostopnost hrane za potrošnike in učinkovitejšo pomoč različnim deležnikom. Predvideva prenos pristojnosti z gospodarskega na kmetijsko ministrstvo. Nadzor nad poročanjem in delovanjem bodo pri tem prevzeli inšpekcijski organi. To je drugi poskus vlade, da bi s spremljanjem in primerjanjem cen obvladovala inflacijo. Od lanske jeseni primerja cene košare potrošnih dobrin pri trgovcih, da bi pomagala potrošnikom pri izbiri. Prva namera se je že sfižila, drugo to še čaka.

Začnimo najprej z očitnim nerazumevanjem sedanje inflacije. Zmeda je precejšnja in ni zgolj slovenska posebnost. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je prevladovala inflacija povpraševanja. Dvakrat so jo presekali ponudbeni šoki visokih cen nafte (OPEC). Gasili so jo z radikalnim dvigom obrestnih mer. V ekonomski zgodovini to imenujemo »Volckerjev šok«, po tedanjem predsedniku ameriške centralne banke. To je tedaj povzročilo globoko recesijo in brezposelnost, oboje je v nekaj letih umirilo rast cen. Sedanja inflacija se zdi podobna glede naftnih šokov, primerljiva je tudi reakcija centralnih bank. Toda inflacija danes je veliko bolj ponudbene narave. Tržna struktura je bolj monopolistična, globalno gospodarstvo bolj soodvisno. Rast BDP danes bolj poganjajo storitve kot industrija, na trgu dela vlada pomanjkanje delovne sile in ne brezposelnost. Zadolženost držav je večja, socialna neenakost pa tudi. Protiinflacijska politika mora biti zato veliko bolj raznovrstna, postopna in politično občutljiva, kot je bila tista v preteklosti. In to je očitno problem.

Če sedanjo inflacijo poganjajo ponudbeni faktorji in ne potrošnja, potem je monetarna politika zategovanja kreditov z višjimi obrestmi nesmiselna. Prej bo vodila v nezaželeno recesijo kot v znižanje cen. Zgrešen je tudi inflacijski mit o plačni inflacijski spirali. Sedanjo inflacijo poganja profitna spirala, za rast cen niso odgovorne višje nominalne plače, temveč večji dobički. Toda večina protiinflacijskega ukrepanja ostaja pri starem, podpirajo višje obrestne mere in svarijo pred plačami delavcev. Tudi OECD še vedno molči o obdavčenju ekscesnih profitov, sindikate kvečjemu spodbuja k novim pogajanjem za ohranitev realnih plač. Čeprav vse pogosteje govorijo o »inflaciji pohlepa«, vsi ukrepi letijo na trg dela in ne kapitala. V ozadju pa že čakajo nova restriktivna fiskalna politika, omejevanje javnih servisov v zdravstvu, šolstvu, oskrbi starejših, pa varčevanje pri tehnološkem razvoju, javnih investicijah … Nova antiinflacijska politika ostaja zasidrana v neoliberalni agendi.

Danes je jasno, da večino inflacije povsod po EU, tudi pri nas, poganjajo cene energentov in hrane. Če inflacijo poganjajo ponudbeni šoki in sektorske monopolistične tržne strukture, potem je antiinflacijska politika predvsem del tržne (konkurenčne) in industrijske (razvojne) politike. Vplivni ameriški ekonomist J. K. Galbraith, prvi vodja Urada za spremljanje cen (OPA) v času Rooseveltove administracije, ugotavlja, da je v tržni ekonomiji mogoče doseči cenovne dogovore. Kot pravi v svoji knjigi Teorija nadzorovanja cen (1980), to lažje storite v sektorjih z monopolno strukturo (energetika) kot v bolj konkurenčnih razmerah (hrana). Nadzor cen ustreza izrednim razmeram, lahko pa je tudi sistemska stalnica, ima številne pozitivne učinke, pa tudi nekaj tveganj. Nadzor cen je v ZDA dobil potrebno politično legitimnost v vojnih razmerah, kasneje v času cikličnih šokov. Nazadnje so v ZDA tod intervenirali v času pandemije in sedanje energetske krize. Toda ustavno sodišče je tam vedno zamejevalo nadzor cen, potrjevalo pa je avtonomnost agencije za nadzor cen. Vemo, nekatere krize so permanentne (ekološka, socialna, razvojna …), zato nadzor cen postaja sistemska stalnica in ne zgolj začasno protikrizno orodje. Tudi zaradi omejevanja monopolov, pomembne ekonomike javnih dobrin, socialne pravičnosti in enakopravnosti, stabilnosti in napredka … Z eno besedo, država potrebuje institucionalizacijo politike nadzora cen. V Sloveniji pa bi tu najraje nekaj improvizirali.

Dosedanja praksa zamrznitve energetskih cen, subvencioniranja podjetij ali potrošnikov je fiskalno in sistemsko nevzdržna. EU je samo za spopad z energetsko cenovno krizo od septembra 2021 porabila 646 milijard. Pri nas je vlada do razodetja fiskalnih omejitev svojih politik in reform prišla po enem letu. Za zdaj na energetskih trgih podaljšujemo regulacijo in upamo na prihodnjo čudežno rešitev. Na prehranskem pa smo junija 2023 dobili uredbo o nekakšnem nadzoru cen. Očitno gre za drugo dejanje parodije ministrice Irene Šinko in še koga. Ta projekt spremljave cen bolj spada v okvire akademskih analiz, ki jih očitno ni. Lahko bi bil del sistemskega spremljanja cen agencije za nadzor cen (slovenski OPA), če bi jo imeli. Toda nimamo niti slovenskega Galbraitha in še manj Roosevelta. Prva tovrstna spremljava cen pri trgovcih je razkrila zgolj to, da so trgovci bolj premeteni od uradnikov. Druga bo pokazala, da so tudi kmetje in drugi pametnejši od vlade. Pričakovane anomalije naj bi bile podlaga za ukrepanje. Toda ukrepov ne bo, ker bi jih sistemsko morali poznati danes, da bi jih bili sposobni izpeljati jutri. Vladine namere antiinflacijske in sektorsko razvojne politike so politično naivne in ekonomsko zgrešene. Politika nadzora cen ima smisel, če je sistemska, sistematična in dolgoročna. Postati mora del neodvisne institucije (agencije). Politika cen pač ni zobanje briških češenj.