Komentar / 500 dni

Vlado Miheljak

14. 7. 2023  |  Mladina 28  |  Dva leva

»Joe Biden je še povedal, da je o tem na dolgo govoril z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim in mu pri tem pojasnil, da bo ZDA še vedno zagotavljala podporo Ukrajini, enako kot jo zagotavlja Izraelu. ’Ukrajini moramo začrtati premišljeno pot, da bo lahko izpolnila pogoje za vključitev v Nato,’ je dejal ameriški predsednik. Spomnil je, da je ruski predsednik Vladimir Putin pred vojno zahteval zavezo, da se Ukrajina ne bo vključila v Nato, a je ni dobil, ker zveza vodi ’politiko odprtih vrat’.«
— (N1, 9. 7. 2023)

»Tik pred današnjim vrhom Nata v Vilni je bila objavljena raziskava javnega mnenja v državah članicah zavezništva, ki je pokazala, da Slovenija spada v skupino najbolj natoskeptičnih držav. Glede na lansko leto je v Sloveniji padla podpora Natu, povečevanju izdatkov za obrambo in oboroževanju ukrajinskih sil. Najbolj pa izstopa podatek, da poročanju slovenskih medijev o vojni v Ukrajini zaupa le 30 odstotkov slovenskih državljanov.«
— Delo, 11. 7. 2023

Nesrečno ukrajinsko ljudstvo že več kot petsto dni doživlja gorje, ki se ne more primerjati niti z balkanskim klanjem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. A vseeno je, to se ne poudarja, delež žrtev in neposrednih zločinov nad civilnim prebivalstvom bistveno manjši, kot je bil v klanjih na območju bivše Jugoslavije. A kakorkoli, Ukrajinci so večkratna žrtev. Najprej žrtev skrajno pogubne politike njihovih tako ali drugače izvoljenih ali postavljenih političnih vodstev do kompaktno poseljene ruske manjšine, kar je izzivalo sosednjo matično državo. V drugo so žrtev praznih obljub o politiki odprtih vrat. Nikoli doslej ni vojaška zveza Nato, ki vstopa v 75. leto obstoja, gojila tako ščuvajoče politike, kot jo pooseblja dosedanji in prihodnji generalni sekretar Stoltenberg. Ta sicer ni razlog za vojno, je pa eden od garantov, da se nesmiselna krvava vojna še dolgo ne bo končala. Spomnimo se, 7. 1. 2022, ko je že bilo zaznati vonj vojne, je Stoltenberg Ukrajince zavajajoče opogumljal, da ima »… vsaka država pravico, da se sama odloči, ali se bo pridružila katerikoli pogodbi ali zavezništvu«. Kar je Rusom, ki so zaradi praznih obljub, ki so bile večkrat izrečene Gorbačovu, pa tudi zaradi sistematične kršitve dogovorov iz Minska, dalo dodatni alibi, da so vkorakali v Ukrajino.

A hujskaška in nedosledna Stoltenbergova politika gre še naprej. Sedaj ko so Ukrajinci pahnjeni v vojno, iz katere ni realnega (vojaškega) izhoda, jim iz Vilne, kjer poteka vrh Nata, obljubljeni vstop v zvezo prestavlja iz realne prihodnosti v neko nedoločeno bodočnost, ko bo vojna končana. Češ, »Ukrajina mora v tej vojni zmagati ter prevladati kot suverena in neodvisna država«. Kaj pa, če ne zmaga? Vprašanje ni abstraktno, ampak zelo realno. Obljubljene kasetne bombe ne bodo premaknile težišča na stran Ukrajine. Pokažejo pa vso nenačelnost in dvojno moralo celotnega zavezništva. Res da ZDA, Ukrajina in Rusija niso podpisnice konvencije o prepovedi tega spornega orožja, katerega žrtev je, tudi še dolgo po končanih spopadih, predvsem civilno prebivalstvo, a med 120 podpisnicami zaveze je tudi večina držav zahodnega zavezništva. Zato so za ta nespametni korak Združenih držav moralno soodgovorne vse članice zveze Nato. Zelenski in Biden sicer zagotavljata, da se Ukrajina zavezuje, da bo kasetne bombe uporabljala samo na ozemlju Ukrajine. Kar pa je dodatno cinično in perverzno. Tudi na ozemlju jugovzhodne Ukrajine, kjer potekajo boji ali ga še nameravajo »osvoboditi«, je civilno prebivalstvo. Res da v večini le tam živečih etničnih Rusov.

V tej točki pa se vprašanje formalne in zlasti moralne odgovornosti preseli tudi v Slovenijo. Mnoge države zahodnega zavezništva so obsodile zlo namero, ki bo nedvomno realizirana, Slovenija pa (vsaj do trenutka, ko to pišem) molči. In ta molk je zgovoren. Si predstavljate (to je realna možnost!), da potem, ko bo Slovenija postala aktivna članica Varnostnega sveta OZN, pride na mizo predlog resolucije, ki bi obsodil ameriško posredovanje nekonvencionalnega orožja Ukrajini? Kako bi/bo glasovala suverena Republika Slovenija, sicer tudi podpisnica konvencije? Še huje. Biden poudarja, da bo še naprej zagotavljal podporo Ukrajini, enako, kot jo zagotavlja Izraelu. Izraelu? Vprašanje za Tanjo Fajon in vlado: kako bo Slovenija glasovala, ko bo prej ali slej na mizi varnostnega sveta nova resolucija, ki obsoja Izrael za nasilje in zločine nad civilnim prebivalstvom na zasedenih palestinskih območjih?

Vsled vse nedoslednosti slovenske mednarodne politike in neavtonomije znotraj zavezništva je popolnoma logično, da v slovenski javnosti narašča natoskepticizem in da je zaupanje medijem glede poročanja o vojni v Ukrajini nizko, zgolj 30-odstotno. Obramboslovka Jelena Juvan pri interpretaciji javnomnenjskih rezultatov »odkriva Ameriko«. Ugotavlja namreč, da »veliko več ljudi verjame objavam, ki krožijo po socialnih omrežjih kot v medijih. To pa so zelo plodna tla za širjenje dezinformacij in propagande.« Ne vem, ali je taka interpretacija posledica intelektualne lenobe ali pomanjkanja analitičnega talenta. Smiselno analitično izhodišče bi bilo vprašanje, zakaj ljudje bolj verjamejo objavam na družbenih omrežjih kot osrednjim medijem. In odgovor je kot na dlani. Niti v evforičnem času pred iraško vojno in ob njenem začetku niso bili osrednji mediji tako enostranski in pristranski, kot so v odnosu do ukrajinsko-ruske vojne.

Na 500. dan vojne celotnemu zavezništvu zmanjkuje konvencionalnega orožja in streliva, zato bo začelo pošiljati nekonvencionalno. Čez 500 dni bo zmanjkalo tudi ukrajinskih vojakov. Kaj ali koga bodo pošiljali takrat?