Komentar / Življenje drugih

Heni Erceg

14. 7. 2023  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Življenje drugih je odličen film o vdiranju v tuje življenje; govori o umetniškem paru, ki ga nadzorujejo pripadniki službe državne varnosti, odgovorni za kulturno sceno v Vzhodnem Berlinu za časa NDR, leta 1984. Konča se tragično za protagoniste na obeh straneh prisluškovalnih naprav, kot opozorilo, s čim se v resnici ukvarjajo tajne službe, ki naj bi ljudstvo varovale pred »sovražniki« v narodu samem. To naj bi bila – tako velja še danes – posebnost komunističnih režimov, ki so »skrbeli« zlasti za kulturno, umetniško, novinarsko sceno, a s propadom komunizma v Vzhodni Evropi se je takšno mnenje izkazalo za golo laž, saj so agenti in vohuni prejšnjega režima čez noč postali trdna opora večinoma nacionalističnih oblasti v novonastalih evropskih državah.

Med nami, ki se ukvarjamo s poklicem, »sumljivim« oblasti, je malo takih, ki niso doživeli česa podobnega kot par iz Življenja drugih. Živo se spominjam prav tistih let, v katera je postavljeno dogajanje filma; takrat sta me iz uredništva Televizije Zagreb dva moška prijazno odpeljala v bližnjo krčmo in mi tam pojasnjevala, kako pomembno je sodelovanje s tajnimi službami, ki so skrbele za varnost narodov in narodnosti Jugoslavije, saj so jim ves čas grozili napadi zunanjih in še bolj notranjih sovražnikov partije in države. Zelo hitro, še preden smo popili kavo, sta sprevidela, da kar zadeva vohljaštvo, ne obetam pretirano, zato je bilo naše »sodelovanje« kratko in neuspešno.

No, številni kolegi niso zavrnili »ponudbe« – nekateri iz strahu, drugi iz oportunizma –, tako da so se ti agenti, pokvarjenci in režimski onanisti, ves čas lahko naslajali nad življenjem drugih, »sovražnikov oblasti«. Drugi primer: v pritličnem stanovanjcu stavbe, v kateri živim, je bil vse do razpada Jugoslavije vgrajen kup opreme za vohunjenje na daljavo. Od tam je zaradi bližine morja vojaška obveščevalna služba menda nadzirala območje morebitnega sovražnega prodora z italijanske strani Jadranskega morja. »Zunanjemu sovražniku« naj bi bila torej preprečevala uničenje države, ki je malo pozneje v krvi uničila samo sebe. Dobro, resda ob pomoči zahodnih protikomunističnih sil, s čimer se je ves trud obveščevalnih služb izkazal za nepotrebnega, toda enkrat vohun, vselej vohun, zato se je delo z istimi ljudmi in metodami nadaljevalo tudi po vzpostavitvi tako imenovane demokratične republike Hrvaške.

Takrat smo ustanovili »protirežimski«, »sovražni« časopis Feral Tribune, oni so v uredništvo namestili prisluškovalne naprave, mi smo to vedeli, saj so nam s policije sporočili, da so v prostore uredništva menda vlomili neki narkomani, toda – vse, kar smo se v uredništvu pogovarjali, smo tudi objavili. Stari agenti nove oblasti so seveda prisluškovali tudi našim telefonskim pogovorom – vse to sem prebrala leta pozneje v svojem dosjeju, ko je bila na oblasti SDP in nam je omogočila vpogled v te ostudne spise, ki jih je Tuđmanova tajna služba sestavljala o novinarjih, nevšečnih oblasti.

Prisluškovalne naprave so nam namestili tudi v stanovanja in uživali v življenju drugih, pri tem pa varovali novi režim pred »zelenimi, rumenimi in rdečimi vragi«, kot nas je ljubkovalno imenoval diktator in predsednik države Franjo Tuđman, prav tako star komunistični, še več, vojaški kader, ki so se mu »sovražniki«, notranji in zunanji, prikazovali na vsakem koraku. Tem ogleduhom, ki so se naslajali nad življenjem drugih, ni bilo tuje niti strašenje nas »izdajalcev« z na prvi pogled nesmiselnimi metodami, ki pa so bile v resnici skrbno premišljene. Tako so me nekoč v avtu spremljali od uredništva do doma, zgolj, da bi mi bilo jasno, da vedo, kje živim, in bi dobro premislila, kaj počnem. Nenavadna, a učinkovita metoda zastraševanja.

No, zakaj sem se nenadoma spomnila vsega tega, kar se zdi kot značilnost prvih let vladavine nacionalistične stranke, katere glavni kader je prigomazel izpod vojaškega plašča Komunistične partije Jugoslavije? Ker Hrvaški spet vlada zblazneli avtokrat, prepričan o svojih monarhističnih pristojnostih – govorim seveda o predsedniku vlade –, ki si na vso moč prizadeva, ustavi in pristojnostim predsednika države navkljub, prevzeti nadzor nad vojaško obveščevalno službo oziroma jo prenesti v pristojnost njemu zvestega obrambnega ministra in zavrača vsakršno sodelovanje s predsednikom države v zvezi z imenovanjem vodilnega človeka te institucije. Tako so se vohuni – v državi, ki jo spet pretresa nova afera zaradi poceni prodaje dragega plina ljubljencem in donatorjem stranke na oblasti, afera, v kateri monarhistični premier nima čistih rok – znova znašli v središču pozornosti. Predsednik države je tako te dni v izrednem nagovoru ljudstva premiera obtožil državnega udara, ker zavrača dogovor z njim v zvezi s to velepomembno vohunsko službo. Predsednik vlade pa mu je prav po paglavsko odgovoril, da z njim noče imeti opravka, dokler se mu ne opraviči, ker je pred časom žalil njegovo mater. O njej je rekel, da je bila »vojaška zdravnica«.

Premierovo avtokratsko vedenje v zvezi z imenovanjem vodilnega vojaškega obveščevalca sploh ne bi zbudilo pozornosti izmučenih državljanov – saj dobro vedo, da se ta postopaška dvojica ne prenaša in se ne more dogovoriti o ničemer, številni veleposlaniški položaji so recimo že leta nezasedeni –, če ne bi šlo za prozorno nezakonit poskus predsednika vlade, da predsedniku države odvzame nadzor nad to vojaško agencijo, da bi prevzel še zadnjo preostalo institucijo, ki še ni pod njegovim neposrednim vplivom. Nerazsvetljeni absolutist, ki mu pomagajo poslušni mediji, kršitelj ustave in demokratičnih pravil si je že tako ali tako popolnoma prilastil življenje drugih. Življenje – tiranom vedno sumljivih – lastnih državljanov.