N'toko

1. 9. 2023  |  Mladina 35  |  Žive meje

Komentar / Zaprta odprta Evropa

Velik del tujcev, ki te dni pomagajo pri obnovi poplavljenih območij, je v deportacijskih postopkih in bodo težko ostali v državi, čeprav jih krvavo potrebujemo na deloviščih

Odkar je Velika Britanija neslavno zapustila Evropsko unijo, v domačih medijih ne zasledimo več kaj dosti o njej. A če si vzamemo čas, iz aktualnih novic hitro razberemo, da projekt »varovanja britanskega načina življenja« po izstopu iz EU ne poteka nič kaj uspešneje, kot je pred vzpostavitvijo trde meje. Guardian je ta teden poročal o velikih težavah, ki jih ima torijska oblast pri upravljanju migracij. Britanci so, da bi svetu signalizirali svojo novopridobljeno zaprtost, preskusili vse skrajnejše ukrepe za preprečitev izkrcanja migrantov na njihovo ozemlje, tudi zloglasni »plavajoči azilni dom«: barko Bibby Stockholm, na kateri naj bi bili ob obali zaprti prosilci za azil. Ukrep se je hitro spremenil v farso, saj je tovorna barka v vodovodni napeljavi hranila smrtonosno bakterijo in malo je manjkalo, pa bi izbruhnila splošna zdravstvena kriza. In ker oblasti v domačih vrstah ne najdejo zdravstvenih in drugih delavcev, da bi oskrbovali kaotični vodni azilni sistem, so stekli pogovori o hitrih vizumih, s katerimi bi spodbudili tuje delavce k prihodu v Veliko Britanijo! Še tako protimigrantska evropska vlada mora danes vabiti tujce, pa tudi če zgolj zato, da varujejo druge tujce.

Težave britanske migracijske politike pravzaprav odslikavajo razmere drugod po Evropi. Povsod, kjer je govor o migracijah, vidimo enake paradokse – države ne vedo, ali bi se zapirale ali odpirale. Prvak evropske protimigrantske desnice Viktor Orbán je ta teden iz zaporov izpustil 1400 tihotapcev ljudi, saj so zapori menda prenatrpani, tujci pa sestavljajo 13 odstotkov zapornikov. Orbán seveda dobro ve, da je to zapiranje tujcev farsa in da vsak dan skozi Madžarsko na Zahod potuje tisoče migrantov, ki jih nujno potrebujejo na deloviščih v Avstriji, Nemčiji in Franciji. Ve, da večina zaprtih sploh ni zares tihotapcev, ampak so zgolj naključni begunci, ki so bili obsojeni z namenom, da se svetu pošlje signal: »Madžarska je zaprta!« Samo zapiranje je torej teater, katerega vzdrževanje je zdaj postalo infrastrukturno prezahtevno in se mu oblasti odpovedujejo. A čeprav vse evropske države zaradi pomanjkanja kadrov potihoma dopuščajo sedanjo prepustnost zunanjih meja, je vrh EU ostro obsodil Orbánovo prizanesljivost do migrantov in zahteval nadaljevanje okrutnega zaporniškega performansa.

Ta čudaški spektakel hkratnega odpiranja in zapiranja Evrope je zgolj kazalec gospodarske razvojne zanke, v kateri se je znašla EU. Osrednje države se že desetletja spoprijemajo s krizo rasti dobičkov. Ta kriza se je od sedemdesetih let reševala s privatizacijo, selitvijo industrije v cenejše države ter napihovanjem finančnega in storitvenega sektorja. Cikel se je medtem izpel, delo, ki je ostalo v središču Evrope, pa je neproduktivno in temelji skoraj izključno na povečanem izkoriščanju delavcev. Samo poglejte, kaj se je zgodilo z gostinstvom ali transportom … Tu ustvarjajo dobičke le tako, da za vsako naslednjo generacijo delavcev najdejo način, kako jih plačati manj. In ker se obseg teh panog povečuje, domači proletariat pa manjša, je celoten evropski model rasti postal odvisen od prihoda tuje delovne sile, ki bo pripravljena zapolniti ta delovna mesta za manj denarja in pravic. Evropski vrh se tega zaveda in vsi hitijo privabljati tujce iz revnejših držav v svoje delovne obrate.

Seveda pa je ta model rasti mogoč izključno ob predpostavki, da tujci prihajajo pod posebnimi pogoji – z različnimi začasnimi vizumi in skrajno omejenimi pravicami, brez dostopa do javnih sistemov ali politične enakopravnosti. Le tako se lahko prepreči, da bi iz njih nastal nov, samozavesten proletariat, ki bi zahteval enake pravice. Zato mora biti ob množičnem uvozu teh delavcev poskrbljeno tudi za njihovo nenehno poniževanje. Del tujcev mora biti izključen iz formalne ekonomije, zaprt v taborišča ali zapore, del jih mora živeti na ulici, del jih mora umreti v morju ali gozdu. Le tako bodo drugi veselo sprejeli kratkoročne vizume, 12-urni delovnik in minimalno plačo. In le tako bodo večno ostali zaznamovani kot drugorazredno prebivalstvo, ločeni od domačega delavstva, večno proizvajalci in nikoli potrošniki. Bibby Stockholm ob britanski obali ali zapori na Madžarskem so smešno neučinkoviti v funkciji obvladovanja migracij, ampak genialno učinkoviti v obvladovanju pričakovanj migrantov.

Slovenija je hočeš nočeš postala del tega teatra. Še vedno je na obrobju Evrope, kjer je treba uprizarjati zaprtost Unije, hkrati pa se priključuje evropskim gospodarskim trendom, zaradi česar šefi histerično novačijo tuje delavce. Tako na eni strani vidimo brutalno zaprtost: Slovenija je prva v Evropi po deležu zaprtih tujcev (z 31 odstotki naši zapori daleč presegajo Orbánove), na vrhu je po številu zavrnjenih prosilcev za azil in nasploh je ena izmed držav, ki tujcem sistematično onemogočajo ureditev stalnega bivanja. Velik del tujcev, ki te dni pomagajo pri obnovi poplavljenih območij, je v deportacijskih postopkih in bodo težko ostali v državi, čeprav jih krvavo potrebujemo na deloviščih. Na drugi strani pa je radikalna odprtost: naš prvi socialistični minister za delo Luka Mesec se je te dni javno pohvalil, da je z ukrepi gospodarstvu priskrbel več kot 40 tisoč sezonskih delavcev in da sledi še odprtje konzulata na Filipinih, od koder si po zgledu Hrvaške obetajo še večji pritok poceni dela … Seveda z izgovorom, da bodo Filipinci pomagali pri odpravi poplavne škode, čeprav vsi vedo, da je njihova dejanska vloga v kuhinjah in skladiščih ustvarjati dobičke za kapitaliste.

In če še niste imeli dovolj paradoksov: pri doseganju tega cilja sodeluje nekdanji Meščev nasprotnik, bivši Janšev minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki se je po desetletju soustvarjanja antimigrantskih politik lotil posla prihodnosti: uvoza migrantske delovne sile s Filipinov in iz Indije! Najprej je leta ustvarjal grozljive razmere za tujce, da jih lahko danes povabi vanje. Verjetno si lahko predstavljamo, v kakšnih okoliščinah bodo delali Počivalškovi Filipinci in kaj to pomeni za razgradnjo delavskih standardov v že tako izkoriščevalskih podjetjih, a se to kljub vsemu šteje za nekakšen uspeh Levice.

Kaj preostane evropskim delavcem, ko gledamo to sodelovanje »protimigrantske desnice« in »multikulti levice« pri uničevanju delavskih norm? Da zavrnemo njihov ekonomski model, ki temelji na čedalje večjem izkoriščanju vseh. Prvi korak k temu je zahteva po enakopravni obravnavi vseh delavcev in dokončni odpravi teatra okrutnosti, ki se v imenu obvladovanja migracij izvaja na evropskih mejah.