Komentar / Na njihovi strani zgodovine

Vlado Miheljak

8. 9. 2023  |  Mladina 36  |  Dva leva

»Ameriška senatorja Lindsey Graham in Bob Menendez sta ob koncu obiska v Sloveniji pohvalila pomoč, ki jo Slovenija zagotavlja Ukrajini, ter poudarila, da se je Slovenija glede vojne v Ukrajini znašla ’na pravi strani zgodovine’. Glede konca vojne v tej državi sta sicer dejala, da je bolj kot to, kdaj se vojna konča, pomembno predvsem, na kakšen način se bo končala.«
— Ameriška senatorja sta pojasnila, da življenja ljudi v presoji prave strani zgodovine ne štejejo veliko (STA, 4. 9. 2023)

»Zgradili boste nov reaktor. To je velika stvar, ki kaže, da ponovno oživljate jedrsko komponento. ... Tisti, ki verjamemo, da so podnebne spremembe resnične, menimo, da ni prave trajnostne rešitve brez jedrske energije. Pomislili smo na Westinghouse, ki je zgradil vaš prvi reaktor. Upamo, da se bo vaša država znova obrnila na Westinghouse.«
— Senator Graham je neposredno nakazal, kako naj se Slovenija odloči, da bo še naprej ostala na pravi strani zgodovine (TVS, 4. 9. 2023)

»Ni bila ne psovka ne norčija, temveč nasvet v zvezi z obleko.«
— Raymond Queneau: Zanikanje (Vaje v slogu)

Prevelika sloga, pa čeprav samo na skupinskih fotografijah ali slavnostnih ritualih, nikoli ne obeta nič dobrega. Nekako splošno sprejeta floskula pravi, da znamo »Slovenci in Slovenke« stopiti skupaj, ko je to najbolj potrebno. Menda je najizrazitejši primer zgodovinska sloga v času osamosvojitvene ali odcepitvene – kakor vam je ljubše – vojne. Pač, ves proces priprave na odcepitev oziroma osamosvojitev naj bi bil zgodovinski primer potrebne nacionalne enotnosti. Večkrat sem že pisal, da je bila takratna enotnost preprosto zaigrana. Ne prej, ne kasneje in tudi takrat ni šlo za avtentično soglasje, ampak racionalni kompromis. Kar je fige akterjev za trenutek potisnilo globoko v žepe. Bil sem dovolj blizu, da to lahko rečem: nihče ni na začetku intenzivnih procesov konec osemdesetih let, niti v usodnih tednih, zaupal nikomur, nihče ni bil očaran nad »onimi drugimi«.

In predvsem, niti osnovni cilji poglavitnih protagonistov niso bili enaki. Če so, najbolj na splošno in na grobo kategorizirano, v novorevijaškem krogu prevladovali zagovorniki suverenizacije, so v takratnem Mladininem krogu prevladovali zagovorniki demokratizacije dežele. In v zgodovinskem trenutku so prvi dojeli, da je suverenizacija mogoča zgolj z demokratizacijo, drugi pa, da je demokratizacijo možno doseči le s suverenizacijo. Realizacija demokratizacije je bila – žal – mogoča le z odhodom iz takratne skupne države, ki jo je Milošević peljal v nasprotno smer. Žal zato, ker sem spadal in še spadam med tiste, ki jih je skupna država kulturno, subkulturno, športno, življenjskoslogovno … zadovoljevala in inspirirala.

Če odmislimo prozaično popoplavno slogaštvo Goloba in Janše, ki je imelo kratek rok trajanja, se je slikovit primer notranjepolitične sloge demonstriral ob izteku volitev novega vodstva Levice. Ko sem oni dan videl skupinski portret nasmejanega Kordiša, Mesca in nove koordinatorke Aste Vrečko, sem za hip pomislil, da gre za kakšno staro fotografijo. Seveda ta skupinski portret ni plod soglasja, ampak kompromisa. Ki pa je na koncu vendarle v dobro stranke, aktualne vladne in širše antijanševske koalicije. Na kratek rok je bil Kordiš, ki si je obetal visoko podporo na terenu, poražen prav tam. Na dolgi rok pa se bo pokazalo, da je njegova zmaga prav v tem porazu. Namreč, v primeru zmage bi bil postavljen v nemogočo situacijo. Ali bi se čez noč moral odpovedati stališčem, ki so ga identificirala kot alternativo v stranki, ali pa bi odpeljal stranko iz koalicije in zelo verjetno na smetišče zgodovine. Tretje poti s Kordišem ni videti. Presenetljiva, vsaj za tiste, ki nismo strankini insajderji, zmaga Aste Vrečko je morda ta tretja pot. Volivci Levice pa lahko sedaj samo upajo, da tretja pot ne bo preveč blairovska; da ne rečem pahorjanska. Namreč, življenje zunaj in znotraj koalicije hkrati je zahtevna veščina, ki jo je Mesec kar spretno obvladal. A očitno ne tudi dovolj uspešno, saj je doživel notranjo nezaupnico.

Vsekakor pa je najbolj sprevržen aktualni primer slogaštva obisk ameriških kongresnikov v Sloveniji. Dva senatorja, od katerih je eden demokrat, drugi pa ne le republikanec, ampak tudi strastni Trumpov privrženec, kar v Ameriki pomeni vojno svetov, nam složno povesta, da je Slovenija na pravi strani zgodovine v vojni, za katero senator Menendez cinično pove, da ni pomembno, kdaj, ampak kako se bo končala. Kar posledično neizogibno pomeni, da vojnim hujskačem ni pomembno, koliko žrtev bo še povzročila. No, na koncu popolnoma brez zadrege povesta, da bomo še naprej na pravi strani zgodovine, če bomo izbrali Westinghouse za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne. Ampak O. K. Ameriški politiki in diplomati vedno prihajajo kot trgovski potniki, kot mešetarji.

Da je ameriško kongresno delegacijo sprejel ves državni vrh, na čelu s premierom in predsednico republike, ne kaže na pomembnost obiska, ampak na pritlikavost države gostiteljice; nizko samozavest in dostojanstvo njenih voditeljev. Če bi, obratno, slovenska parlamentarna delegacija šla na obisk v ZDA, bi najbližje srečanje z ameriško administracijo doživela v stiku z varnostnikom, ki bi Grimsu prešlatal žepe, Jelki Godec prebrskal torbico, Ivi Dimic pa prelistal molitvenik ...

Ampak, kakorkoli, če in ko nam Američani povedo, da smo na pravi strani zgodovine, bi to moral biti alarm za splošno nevarnost. Golob bi moral pod nujno sklicati svet za nacionalno varnost v širši sestavi, ki bi se zaprl v klavzuro in resno prevprašal, kje grešimo oziroma kaj smo storili narobe.

Slogo lahko zaigraš, slog moraš imeti.